20.03.2011

Kje so roke, Kroejša??!!?

Objavljeno v Glasba, rants+raves, šejkanje 15:32 avtor: dmashina

Faithless je eden tistih bandov (?), ki so svoj vrhunec že dosegli. To se je zgodilo kakih 10 let nazaj. Kljub temu pa ostajajo precej hvaležna izbira koncertnih organizatorjev. Hitov se je v 15 letih nabralo dovolj, hkrati pa je sprotni material, ki ga na turnejah promovirajo, dovolj svež in poslušljiv, da se ga v kombinaciji z njihovimi klasikami da sestaviti v užitkov polno uro in pol. Njihovi pretekli hiti so res klasike… Insomnia je stara že 15 let, God Is a DJ 13 let in We Come 1 polno desetletje, a še vedno zvenijo aktualno in bi v nespremenljivi obliki bili izdani tudi v tem desetletju.

Za razliko od tistih, ki svoje koncerte polnijo na račun starih hitov, so le-ti pri Faithless razporejeni čez celoten koncert in niso skoncentrirani na koncu, zaradi česar dobim več enakopravnih vrhuncev. Svoje je naredila tudi publika, ki je vrhunce več kot dobro sprejela in poskrbela za fantastično vzdušje. Faithless so light show in ostale trike pustili doma. Pogumno. Light show in podobne stvari včasih služijo zgolj preusmerjanju pozornosti. Tako sem več opazoval folk okoli sebe in se poskušal posvečati sami glasbi. Mene se glede tehničnih stvari da zelo enostavno nategniti. Ne razločim med dobrim in slabim ozvočenjem vse dokler ne začnejo zvočniki hreščati ali me od nepotrebnega hrupa bolijo ušesa. Gre se mi bolj za celotno sliko in splošen vtis, ki je bil sinoči res dober. Faithless so me prepričali. Koncert, ki ni izpadel kot gledanje očija v službi. To so avtomatsko več kot tri zvezdice.

YouTube slika preogleda

Pot do Zagreba je bila uneventful. Zabava se je začela ob iskanju parkirišča. Res ne vem čemu je služila mala vojska varnostnikov, če so bili popolnoma nekoristni. Raje so se zbrali v gruči in klepetali, namesto da bi folku še pred vstopom na parking povedali, da ga pač ne bodo dobili. Kaos je bil temu primeren.

Dom sportova je bil poln. V bistvu prepoln. Zaradi prenabitosti ne maram koncertov v Zagrebu in jih zadnjih nekaj let pridno ignoriram. Tja me niso spravili niti U2, niti Lady Gaga. Ne vem zakaj je Faithless ratalo. Videl sem jih na Glastonburyju pol leta nazaj s praktično istim (sicer krajšim) setlistom, res pa se festivalski nastop in samostojni koncert ne moreta primerjat. Še posebej ne, če jih gledaš sredi dneva na blizu 30 stopinj. Elektronika je narejena za temo in klimatizirane prostore. Po tem, ko sem jih gledal v družbi 200.000 ljudi je koncert v Domu sportova izpadel kot en klubski gig. Tak lušten kontrast.

  • Share/Bookmark

19.03.2011

Haute cuisine

Objavljeno v šejkanje 16:49 avtor: dmashina

Fast food restavracije imajo v svetu kulinarike približno tak sloves kot pop princeske, boybandi ali Evrosong v glasbi. Obstajajo zato, da tisti “kredibilni” izpadejo… hja… bolj kredibilno. Nad njimi se sme vihati nos oziroma je to celo zaželjeno in pozdravljeno s splošnim odobravanjem. Lahko se skrivaj bašeš z bigmaci in zraven poslušaš Britney Spears, a tvoja uradna poza mora biti nenaklonjena takšnemu početju. Tako kot droge… nihče ne bo priznal jemanja, ampak veš, da nekdo mora to početi. Ponudba pač ni sama sebi namen.

Hitra prehrana, tako kot Britney Spears ali Justin Bieber, nikoli ne naleti na pozitivno publiciteto. Vsi poskusi ustvarjanja avtorske in meaningful glasbe s strani takih izvajalcev so jalovi in postanejo tarča posmeha v smislu “Kaj si pa ta smrklja misli, da je.” Enako posmehljivi postanemo, ko fast food industrija brani svoje proizvode v smislu, da niso tako nezdravi kot za njih velja. Vedno so krivi oni in nikoli uporabniki, ki ne poznajo meje in goltajo tiste čizburgerje kot da je življenje odvisno od njih.

Prihoda Burger Kinga v Ljubljano sem se, priznam, veselil kot kak tinejdžer. Veselje je bilo tako strašansko veliko, da sem bil prav malo surlast, ko je prijatelj najin dejt splaniral za petek. Bil je torek in čakati tri dni se mi je zdelo absolutno preveč. Izsilil sem dejt za naslednji dan. Največji hec je, da v tovrstnih restavracijah skoraj nikoli ne jem, zato je bilo to veselo pričakovanje milorečeno čudno in niti malo logično. V McDonald’su recimo nisem jedel že več let. Pa ne zaradi hrane ampak zaradi mularije, ki se ne zna obnašat.

V B.Kingu sem dobil točno to, kar sem pričakoval. In v tem je ves point fast food restavracij. Okus te nikoli ne razočara (ajde) in vedno so tam, ko jih potrebuješ. Na potovanjih zelo rad eksperimentiram s hrano, a bom v kakšnem Londonu ali Parizu sigurno zašel tudi v Burger Kinga. Tako… za nevtralizacijo okusa. Fast food gostilne so priročne predvsem takrat, ko se ti enostavno ne ljubi več ukvarjati se z lokalnimi specialitetami, ker vedno obstaja možnost, da izbereš nekaj borderline užitnega, in si utrujen od tolmačenja jedilnih listov in ugibanja kaj od tega nima česna ali koriandra. Presenečenj pri fast foodu ni. Tudi če je zanič, veš to vnaprej. Dežurne turistične restavracije (oziroma na splošno vse restavracije, kjer se stranke hitro obračajo) po zdravstveni plati verjetno niso nič boljše kot njene fast food sestrične, po okusu pa tudi ne. Ker je potrebno najti nekakšno aritmetično sredino vseh možnih okusov je rezultat lahko precej kilav in nikoli ne prinese kulinaričnih presežkov, kar niti ni njihov namen.

V B.Kinga verjetno še nekaj časa ne bom zavil. Svojo radovednost sem potešil. Od obeh guilty pleasures bom raje izbral poceni pop glasbo. Manj redi.

  • Share/Bookmark

8.03.2011

Dežurni rešitelji rocka

Objavljeno v Glasba, rants+raves, soundtrack, šejkanje 12:50 avtor: dmashina

Po mnenju vseh bolj ali manj (ne)resnih glasbenih medijev rock očitno rabi rešitelja. Za naslednjega rešitelja rocka so označili praktično vse glasbenike razen Lady Gaga. Kljub komercialni dominaciji Lady Gaga, hip-hopa in plesnega popa na obeh straneh Atlantika pa rock po moje ne rabi nobenega rešitelja. Razen če je komercialni uspeh pogoj, pa tudi tu bi se dalo debatirati.

YouTube slika preogleda

V preteklosti so rock reševali Nirvana in praktično vsak grunge band, ki je obstajal, nato Green Day (večkrat), Oasis in Foo Fighters, v “novejši” glasbeni zgodovini pa na primer The White Stripes, Arctic Monkeys in Kings of Leon, če omenim tiste, ki so (recimo) preživeli zob časa in o(b)stajajo v zavesti povprečnega rock uporabnika. Navedeni bandi skupaj s stadionskimi pošastmi kot so U2, Coldplay in Muse tvorijo neprekinjeno rockovsko časovnico zadnjih dvajsetih let. Dokaz, da rock v bistvu ne potrebuje nobenega rešitelja, ker mu gre prav dobro, tenkjuverimač. Gre za bande, ki so referenca zadnjih dveh rockovskih desetletij in katerih vpliva na prihajajoče in tudi aktualne bande ne moremo zanemariti. Nadaljujejo tradicijo vseh velikih rock bandov iz obsežne zgodovinske glasbene zakladnice. Zaradi teh bendov mulci nažigajo imaginarne kitare v svojih sobah, ustanavljajo skupine in vadijo po kleteh in zakloniščih. Mnogi ne zaradi tega, ker je to krasen način, da prideš do bejb, ampak zato, ker so se enostavno zaljubili v rock. Tudi zato rock ne rabi nobenega rešitelja… zna poskrbeti zase.

YouTube slika preogleda

Debate o reševanju rocka so bile najglasnejše po letu 2000, ko so se v okviru garage rock revivala pojavili nešteti “the” bandi… The Strokes, The Hives, The Vines, The Datsuns, ki pa kljub nekaterim dobro sprejetim albumom posebne revolucije niso naredili. Po drugi strani so bili tudi odgovor na zahteve po bolj prvinskih rockovskih zvokih in vračanju h koreninam, čeprav se nikoli nisem strinjal s tem, da je rock kadarkoli izgubil kompas in bi potreboval reafirmacijo, ker je zašel v krizo identitete. Rock se je čez leta organsko spreminjal, s čimer ni prav nič narobe. Spogledovanja z drugimi žanri- z rapom konec devetdesetih in elektroniko v zadnjih letih- mu nisem nikoli zameril. Revolucija ni uspela tudi zato ker tudi zainteresirana rockovska javnost ni imela nič proti eksperimentiranju in razvoju v druge smeri. Pa še zaradi nečesa… konkurenca v garažnem rocku je vedno bila huda. Kar seveda ni slabo. Slabo je samo za bande, ki bi radi pustili trajnejši pečat. Roko na srce, večini garažnih bendov rok trajanja poteče po prvem albumu. Overhyped pa to. Razen če jim uspe nabrati zadostni fan base, ki bo kupoval tudi njihove naslednje plate.

YouTube slika preogleda

Lani so rock reševali Arcade Fire, ki zame niso prinesli ničesar, kar ne bi že slišali, letos pa naj bi to bili The Vaccines, kar je spoznal tudi Tadej Zupančič. Tudi oni me niso prepričali. Post Break-Up Sex se mi res zdi ponesrečen neumen izbor za prvi single. Zaradi njih radijske postaje ne bodo na novo odkrile rocka in ga začela več vrteti. Pričakovati, da se bo zaradi njih rock vrnil na vrhove lestvic, je tudi utopično. Ker če že, je to point “reševanja” rocka… vrniti rock na vrhove lestvic in posledično v zavest casual poslušalcev. “Rešitelj” bo kvečjemu tisti band, v katerega bo založba investirala toliko, da bodo veliki kot Gaga. S tem pa bi več izgubili kot pridobili. Vsa lepota rocka je ravno v tem, da je vedno rahlo under the radar, tudi če si institucija tipa U2 ali Coldplay, ki imajo na kreativni ravni še vedno proste roke. Sicer pa… kdo bi hotel biti na vrhu lestvic skupaj z Justinom Bieberjem. I hope he’s lonely at the top.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

4.03.2011

Hvala, ker kadite

Objavljeno v TV, rants+raves, šejkanje 11:34 avtor: dmashina

V seriji Mad Men veliko kadijo. Toliko, da vsak del izpade kot en velik oglas za kajenje, kot poskus rehabilitacije kajenja in sporočilo kadilcem, da se nimajo česa sramovati. Presenečen sem, da se še nihče ni spomnil, da bi Mad Men pospremil s kakšnim “diskretnim” opozorilom o škodljvosti kajenja čez pol ekrana vsakič, ko kdo prižge cigaret, kar je itak vedno. Mislim, da je njihov rekord 42 prižganih čikov v enem delu. Respect!

Količina cigaretnega dima je toliko bolj impresivna, če upoštevamo, da se serija dogaja v mestu z najbolj strogimi protikadilskimi zakoni. Navdušen sem nad samoumevnostjo kajenja v seriji… si predstavljate, da bi na obisku pri prijateljih enega prižgali ne da bi prosili za dovoljenje? Nekaj, kar se verjetno dogaja samo še v Srbiji, pa še tam je kajenje v predavalnicah in v čakalnicah zdravstvenih ustanov, kar sem osebno doživel slabih deset let nazaj, v zadnjih letih skoraj zagotovo družbeno frowned upon in tudi preganjano po uradni dolžnosti.

Odnos do kajenja je, kot kaže, postal odraz civiliziranosti in napredka družbe. Za napredne in civilizirane veljajo tiste družbe, kjer kajenja v javnosti ni, kadilci pa se samoiniciativno umaknejo, ko želijo prižgati in se seveda zavedajo svoje destruktivnosti. Negativni odnos do kajenja je torej moralni imperativ in pogoj za sprejetje v prestižni klub naprednih.

Tudi sam spadam v tisto skupino ukročenih kadilcev, ki ne kadijo doma, in so tako lepo vzgojeni, da svojo nemarno razvado negujejo stran od udobja domače kuhinje ali dnevne sobe. Šel sem celo tako daleč, da to razvado jemljem kot nekaj, česar se je potencialno treba sramovati in sem tudi goreč zagovornik prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih. V zaprtih prostorih nasploh!

Mi je pa zanimiva še ena stvar v Mad Men v povezavi s kajenjem. Pretiravanje s kajenjem je na udaru kritikov bolj kot vsa Draperjeva izvenzakonska razmerja in splošni odnos do žensk v seriji. Draperje “aktivnosti” so upravičene s tem, da je za to itak kaznovan, medtem ko je drugorazrednost žensk utemljena z družbeno klimo v 60-ih letih, ki jo serija predstavlja, in s tem, da se Peggy Olson upira takratnim družbenim normam in je simbol ženske emancipacije. Zakaj torej takratna samoumevnost kajenja ni dovolj in se morajo ustvarjalci konstantno braniti s tem, da v resnici kadijo nekakšne zeliščne nadomestke cigaret? Grem na čik.

  • Share/Bookmark

1.03.2011

Ema+Oskar

Objavljeno v Glasba, TV, Zabava, rants+raves, šejkanje 10:35 avtor: dmashina

Ema in Oskar nista lep par. Ne pašeta skupaj. Oba si tradicionalno zaslužita veliko moje pozornosti, njuno parjenje pa je povzročilo rahlo zmedo komu se prej posvetiti. Zmagal je Oskar. Na hitro sem ugasnil Val 202, da mi Miha Šalehar ne bi, tako kot prejšnja leta, pokvaril užitka in/ali presenečenja prebiranja najnovejšega oskarjevskega seznama. Oskarjevski zmagovalci so tako obdržali malo ekskluzivnosti, meni pa je ostal občutek, da sem med prvimi zvedel kdo je zmagal.

Presenečenj ni bilo, kar je skoraj povzročilo, da nisem imel o čem za pisat. Tudi tistih, ki niti ne bi bila taka presenečenja in o katerih sem pisal v nedeljo, ne. Mogoče edino Trent Reznor, ki sem ga v svoji najavi oskarjev čisto pozabil. Ampak Akademija je pred leti že nagradila Eminema, zato nagrada za Trenta le ni bila tak šok. Je pa sigurno še toliko večje priznanje, glede na to, da gre za oskarja za kompoziranje in ne “samo” za komad.

Odkar je Akademija spremenila pravila glede pesmi, napisanih za film, je verjetnost, da bodo “popularni” songwriters nominirani, manjša. Ta pristop gre na roko poklicnim filmskim piscem glasbe (recimo Randy Newman, ki je letos dobil drugega oskarja) in glasbenim filmom in muzikalom, saj se mora nominirana pesem vsebinsko nanašati na film. Od takrat dalje velike filmske balade tipa My Heart Will Go On ali There You’ll Be nimajo več šans za nominacijo, kaj šele zmago.

Pa ema? Ema brez škandalov! Razen tistega s Severino v komisijo, ki pa se itak ni tako prejel, je ema res minila brez pretresov. Glede zmagovalke eme že dolgo ni bilo takega konsenza kot letos. Maji Keuc bo zmaga na emi, še posebej če na Evrosongu naredi rezultat, bolj koristila pri karieri kot zmaga na Slovenija ima talent. S pravim pristopom in predvsem vizijo kam kariero peljati lahko postane ena popularnejših slovenskih pevk, sprejemljiva in poslušljiva tudi za tiste z malo bolj izbirčnim glasbenim okusom. Z glasbo, ki bi jo sama rada ustvarjala ne bo postala kraljica ljudskih src kot sta Saša Lendero ali Natalija Verboten, česar si sama verjetno še najmanj želi. V najslabšem primeru jo čaka usoda Nuške Drašček, ki svojega talenta in potenciala po mojem mnenju ni znala vnovčit tako dobro kot bi lahko.

Tudi drugače pa je ema letos postregla z dobrim naborom komadov, med katerimi je Vanilija še najbolj evrovizijska. Letošnji bi se po vseh pravilih morali po radijskih valovih vrteti bolj kot vsi eminimi komadi zadnjih desetih let skupaj. Upam, da bodo s tem konceptom naš evrovizijski komad izbrali tudi naslednje leto. Dolgoročno jim bo sicer zmanjkalo izvajalcev, saj se verjetno nočejo preveč ponavljati, a tovrstni pristop lahko v nekaj letih emi povrne ugled in deluje kot vzor za naprej kakšne komade je potrebno pošiljat na emo. Uspeh na Evrosongu tukaj niti ni pogoj. Bolj je pomembno, da bo ema v prihodnje sproducirala radijske hite in se bomo v večji meri znebili komadov, ki so bili zelo očitno in povsem brez sramu napisani izključno samo za evrovizijsko publiko. Slovenija dejansko potrebuje (odmeven) festival, kjer se lahko predstavijo komadi, primerni za radijsko predvajanje.

  • Share/Bookmark

27.02.2011

Ni prostora za presenečenja?

Objavljeno v Film, šejkanje 22:10 avtor: dmashina

Oskarji v zadnjih letih redko postrežejo s presenečenji. Zadnje večje presenečenje je bilo, ko je Crash premagal Brokeback Mountain v tekmi za najboljši film, v igralskih kategorijah pa lahko kot manjšo presenečenje štejemo Marion Cotillard, ki je leta 2008 premagala Julie Christie. Julie je pred tem dobila nagrado igralskega ceha, ki najbolj pravilno napove dobitnika oskarja. Logično, glede na to, da glasujejo isti ljudje.

Letos so SAG nagrade dobili Colin Firth, Natalie Portman, Christian Bale in Melissa Leo. Colin Firth je najbolj siguren dobitnik, v ostalih treh igralskih kategorijah pa bi lahko prišlo do kakšnega presenečenja. Vsi štirje favoriti bi si oskarja vsekakor zaslužili, v bistvu bi si ga zaslužil vsak nominiranec, a pri oskarjih je potrebno upoštevati še druge faktorje… koliko oskarjev ima nominiranec že doma (magično število je dve- oskarji ne prisegajo na serijske zmagovalce), kako dolgo že čaka na njega, je bil kdaj prav nesramno spregledan, ali prihaja iz države, ki ima dolgo oskarjevsko tradicijo ali pa pripada kateri etnični skupini, ki še nima svojega oskarja? Oskarji imajo radi mejnike in posebne priložnosti… biti najmlajši ali najstarejši dobitnik, prvi iz svoje države in podobno.

Na podlagi tega bi lahko letos zmagala Annette Bening, ki spada v Hollywood royalty in je ena izmed redkih “članov”, ki še nima svojega oskarja. Annette že dolgo čaka na oskarja in če bi ga dobila letos bi to bil oskar za ves njen opus. Pomaga tudi to, da letos med nominirankami ni Hilary Swank, ki ji je dvakrat speljala oskarja pred nosom.

Za glavnega favorita oskarjev velja The King’s Speech, ki je v sezoni filmskih nagrad zgodnjega favorita The Social Network začel prehitevati tam nekje po zlatih globusih. Če so se filmski akademiki povsem zaljubili v ta film bi znala od tega profitirati tudi Geoffrey Rush in Helena Bonham-Carter. Geoffrey je svoj oskarjevski moment že doživel, Helena pa na njega še čaka in je ena izmed redkih angleških igralk prve lige, ki oskarja še ni dobila. Presenečen sem, da je bila pred Kraljevim govorom nominarana samo enkrat. Zasluži si, da se pridruži velikim angleškim igralkam, ki so kariero kronale z oskarjem. Tako kot pri Annette Bening je tudi pri njej oskar že zelo long overdue. S priznanjem obema stranskima igralcema bi akademija jasno povedala, da film ni samo Colin Firth show in da so za uspeh filma zaslužni vsi trije.

Največ možnosti za presenečenje je v kategoriji stranskih igralk. Po filmskih spletnih straneh se šušlja tudi o dobrih možnosti Hailee Steinfeld, ki pa bo po mojem mnenju, in to kljub dobi igri, imela še veliko priložnost. Zraven tega pa se mi zdi mičkeno nepravično in skrajno preračunljivo od producentov filma True Grit, da so jo kandidirali v kategoriji stranskih igralk, čeprav je jasno, da je vloga več kot samo supporting. Tisti, ki ste film videli se boste strinjali. Je pa res da je enake vrste preračunljivost filmu The Kids Are All Right prinesla zlati globus. Za komedijo. Bizarno.

Colin Firth je torej zanesljiv zmagovalec (zasluženo), ostali trije malo manj. Kljub temu pa dvomim, da bo do presenečenj prišlo v vseh treh preostalih igralskih kategorijah. Bolj verjetno, da samo v enem od treh, torej ne vidim, da bosta zmagali Annette Bening IN Helena Bonham Carter. Ena od njiju bo morala še malo počakat. Ali pa obe.

Kar se pa tiče Best Picture nagrade pa mi je dost vseeno. Bolj kot The Social Network me je prepričal The Kings’s Speech, bolj kot The King’s Speech pa The Kids Are All Right. Vse tri premaga Inception, ki bo verjetno vladal tehničnim kategorijam. Zjutraj ko se zbudim bo vse jasno. Celotne zadeve ne bom gledal. Saturday night fever je pač pustil posledice, pa tudi letošnja Ema je bila naporna. Več o Emi pa jutri. O oskarjih pa tudi.

  • Share/Bookmark

25.02.2011

Top 5: Best of Ema

Objavljeno v Glasba, TV, Zabava, šejkanje 15:53 avtor: dmashina

Ema se bo letos zgodila sedemnajstič. Čez leta je na njej tekmovalo več kot 250 komadov. Ne glede na to kaj si mislimo o Emi, bi bilo precej neverjetno, da se med 250+ komadi ne bi našlo vsaj nekaj spodobnih in dejansko dobrih. Ema je ves ugled in pomen zapravila v zadnjih nekaj letih po seriji neumnih in spornih odločitev, zaradi česar je trpela kvaliteta, hitov pa je bilo vedno manj, še posebej med zmagovalnimi komadi. Preden se posvetimo letošnji emi pa pogled nazaj. Pet komadov, predstavljenih na emi, ki so po mojem mnenju najboljše kar je ta festival ponudil do letošnjega leta in pet komadov, ki so tem izvajalcem pomagali zgraditi kariero.

5. Nina Pušlar- Dež

Dober pop rock komad in dodelan imidž. Kljub zmagi na Bitki talentov in posneti plošči, je Nina Pušlar eno večjih odkritij lanske Eme, saj je šele s tem nastopom pokazala, da jo je treba jemati resno in da dejansko ima vizijo v katero smer peljati kariero, vedoč da samo dober glas ni dovolj. Pa še Maestro so z njo lahko vadili pred nastopom na Slovenija ima talent.

YouTube slika preogleda

4. Alenka Godec – Če verjameš ali ne

Alenka v zadnjih letih uživa komercialne uspehe s priredbami slovenskih zimzelenih, pozabljamo pa, da je leta 2002 izdala enega najboljših slovenskih pop albumov, V meni je moč. S te plošče je tudi Če verjameš ali ne, ki jo je Alenka predstavila na Emi leta 2001 in nakazala, da bo v prihodnje snemala bolj sodoben pop s primesmi R&B-ja in se bolj posvetila svojemu zunanjemu izgledu. Pravilna odločitev. Na Emi je pristala na 3. mestu v letu, ko je zmagala Nuša Derenda.

YouTube slika preogleda

3. Alya- Fluid

Fluid je komad, ki je Alyo izstrelil med popularnejše izvajalke na slovenski pop sceni. Čeprav je snemala že prej, je njen nastop na Emi 2004 postal njen breakthrough. Fluid ostaja eden izmed njenih boljših komadov, Alyi pa 7 let kasneje še vedno uspe napraviti kak soliden pop komad, ki se celo vrti na slovenskih radijskih postajah. Hkrati ostaja sprejemljiva tudi za tiste, ki drugače vihajo nos nad vsem kar diši po popu. In to kljub roza pramenom in rumenim tutujem.

YouTube slika preogleda

2. Rožmarinke- Kliše

Isto leto kot Alya so nastopile tudi Rožmarinke. Ja, leta 2004 je bila Ema ena boljših. Ironično, ampak ravno tisto leto smo dobili tudi eno najslabših in najmanj izrazitih zmagovalnih pesmi. Sploh ne bom omenjal kdo je bil. Rožmarinke svojega izleta v mainstream pop vode niso ponovile, niti ne vem, če še sodelujejo s Silence, ki so stali tudi za Klišejem. So pa morale biti inspiracija za Quartissimo leta 2009, ki s podobnim konceptom niso ravno uspeli. Mogoče so pa imeli preveč besedila.

YouTube slika preogleda

1. Magnifico- Silvija

Silvija je sigurno eden izmed največjih hitov, ki so prišli z Eme in eden največjih Magnificovih hitov. Tisto leto (1998) je zmagal Vili Resnik, Magnifico pa je bil šele 5. Po mojem mnenju bi zmaga na Emi Magnificu prej škodila kot koristila, saj bi, po mojem mnenju, težko dosegel vidnejši rezultat.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

24.02.2011

Najprej…

Objavljeno v bajtsajz, šejkanje 11:34 avtor: dmashina

…bom peglal.

Potem pa še kaj napišem.

  • Share/Bookmark