1.04.2009
Objavljeno v bajtsajz, šejkanje 23:49 avtor: dmashina
Trendi k nam pridejo z zamikom. Jure Aleksić je v Mladini v članku o čefurjih pisal kako je raperski val k nam prišel s konkretnim zamikom. Zdaj so res povsod. Jaz pa se sprašujem kdaj bodo sledili nogometaši.
Kdaj bodo nogometaši postali the next best thing? Kdaj bodo nogometaši postali inventar rumenih časopisov kot je recimo Sanja Grohar? Če sta Ali En in Klemen Klemen pionirja slovenskega rapa je Sebastjan Cimerotič (Cimerotić? Cimirotić? Cimirotič?) pionir med slovenskimi nogometaši, ki se radi pojavljajo v tabloidnem tisku. Kdaj bodo sledili drugi? Kdaj bo od raznih recesij in interpelacij bolj pomembno koga porivata brata Handanović (navijam za sestri Grohar), koga je v slačilnici usekal Mirnes Šišić, ali ima Milivoje Novaković večjega od Zlatka Dedića in če je res, da si Boštjan Cesar ne umije rok, ko gre z veceja. Res se veselim tega dne. Po mojih izračunih bi se to moralo zgoditi v roku enega leta.
Permalink
16.02.2009
Objavljeno v A.W.D., Glasba, bajtsajz, soundtrack, ventil, šejkanje 22:00 avtor: dmashina
Prolog
Čas, ko res prav nič ne gre po načrtih. Everything is fucked. Nikogar v bistvu ne morem krivit, večino časa pa se trudim, da se ne smilim samemu sebi in se tolažim, da se v bistvu nimam kaj za pritoževat, ker mi nič ne manjka. Mogoče samo redni remont. In ideja kaj bi sploh rad.
Mogoče je pa samo faza. rolleyes
On the next episode of A.W.D.: o krizi, dvomih in kobajagi krivičnem svetu.
Permalink
5.02.2009
Objavljeno v Glasba, bajtsajz, soundtrack, ventil 22:48 avtor: dmashina
…bi najraje zbežal.
Permalink
31.01.2009
Objavljeno v Evrosong 2009, Gay stuff, Glasba, Slovenija, TV, Zabava, disklejmer, rants+raves, šejkanje 00:52 avtor: dmashina
Disklejmer: Naslov moraš prebrati v stilu MC Hammerja in njegovega Hammer time!
Love it or hate it, gledali bomo vsi. Prav tako bomo zmagovalca, ki skoraj sigurno ne bo po našem okusu, na koncu sprejeli in zanj navijali v Moskvi. Ker se spodobi navijati za naše. Ampak samo če so dobri. Če ne izpolnijo pričakovanj (ki jih imamo, čeprav tega nihče ne prizna) je tudi OK, da jih zasovražimo in zraven pametujemo kako bi nekdo drug precej boljše opravil nalogo, v resnici pa smo užaljeni ker smo v blokovski razdelitvi točk (spet) potegnili takratko. Če pa ne, pa je za vse kriva sovjetska mafija in Miša Molk. Miša je vedno kriva, čeprav so naši najljubši emini komadi skoraj brez izjeme iz njene dobe.
Letošnja ema je krasna predvsem zato, ker ni nekega izrazitega favorita, niti ni nikogar, za katerega bi dali roko v ogenj, da ga/jo bo žirija potunkala. Mogoče Brigita Šuler, ker je pač fotokopija Saše Lendero, a da bi tunkanje bilo uspešno, bi morala biti Brigita nesporna kraljica ljudskih src in vnaprejšnja zmagovalka televotinga. Tega letos ni. Škoda… nobenega škandala iz tega naslova.
Brigita Šuler je ena izmed mojih letošnjih favoritinj. Komad je tako trashy, da ti enostavno mora biti všeč. Pohvalno je to, da ne zveni kot nekaj, kar je bilo ustvarjeno za emo, ampak kot nekaj, kar je bilo ustvarjeno, da rata gejevska K4 himna. Druga liga je komad, ki ti povsem hinavsko zleze pod kožo. Tako kot Ne grem na kolena. Ne boš priznal, da ti je všeč, uradna verzija bo, da je pure trash, a besedilo boš pa poznal na pamet. Hit leta.
Fan vote med favorite uvršča Alyo in Rudija, Omarja Naberja, Lango in Manco, sledita Brigita in Quartissimo. V zgornji polovici so še Samuel Lucas, Karmen Stavec, Petra Slapar, Eva Černe in Nuška Drašček.
Alya in Rudi pojeta zelo tipičen plestenjakovski komad. S čimer ni nič narobe, ker je Plestenjak mojster v pop fohu in je praktično definiral sodobni slovenski pop, ki presega okvirje festivalov in se celo vrti na radijskih postajah. Redko komu to rata. Verjamem, da bo Zadnji dan hit, če le uvrstitev ne bo preveč sramotna kot je bila na zadnjem Alyinem izletu na emo. Dobro uvrstitev lahko pokvari le zgrešena izbira garderobe in Rudijevo pačenje (tako kot ga je demonstriral na NLP preview showu.), možnosti pa bodo boljše, če Alya ne bo preveč alyasta, Rudi pa obleče majico brez rokavov. Tudi Plestenjak na bekvokalih bi lahko pomagal.
Omar me je presenetil z izborom komada. Še ene balade res nisem pričakoval. Pričakoval sem kak udaren rockovski komad, ki bo všeč samo izbranim, ne pa nečesa s čimer daje vtis, da si v bistvu želi še ene zmage. I Still Carry On dobro izpostavi vse Omarjeve kvalitete. Njegovi na novo pridobljeni kilogramu mu lahko celo pomagajo k boljši uvrstitvi… healthy body image pa to. Jaz sem na njegovi strani, ker vem kako je… 
Langa in Manca zvenijo točno tako kot bi človek pričakoval od komada z naslovom Zaigraj, muzikant! Komad narejen, da zmaga na emi in da dobi glasove Vzhodne Evrope na Evrosongu. Priznam, komad, ki bi imel še najboljše možnosti v Moskvi. Minus? Neproporcionalnost. Tudi če Manca sedi, je še vedno višja od bratov Kontrec. To mi enostavno ne gre iz glave. Minus bi lahko bil tudi to, da je komad narejen da zmaga. Taka pretencioznost ni bila nikoli dobro sprejeta. Vsaj na emi ne.
Quartissimo so pa zelo dežurni dark horse letošnje eme. Brez “rumene” kariere zaradi katere bi se lahko komu zamerili, igrajo resne inštrumente, da druge violine sploh ne omenjam 
. Za njih je poskrbel Andrej Babić, ki je na Evrosongu iz leta v leto uspešnejši in se spozna na evrosongovski posel. Če Love Symphony zmaga, bo to definitivno presenečenje, a bo vse skupaj zelo logičnos Slovenija bo doživela kolektivni déjà vu, ker je na enak način zmagala tudi Alenka Gotar dve leti nazaj. Od vseh potencialnih zmagovalcev bi se okrog njih dvigovalo najmanj prahu, če sploh. Kaj lahko gre narobe? Preveč Andreja Babića v kadru in nekarizmatična/ neprivlačna vokalistka.
Samuel Lucas je moj osebni favorit. Iz preprostega razloga, ker je Vse bi zate dal proizvod tovarne Klinar/Rupel, ki redkokdaj razočarata moj okus, čeprav še nikoli nista odkrila tople vode. Pa mislim, da se niti ne trudita. Škoda, ker mu bo Omar pobral večino glasov.
Karmen Stavec je zame izredno classy. Še malo preveč. Petra Slapar je zamudila svojo priložnost, da postane dežurna slovenska pop starleta (Ne, Sanja Grohar definitivno ne šteje). Seks škandal bi lahko lepo obrnila v svoj prid, a ga ni. Eva Černe je na emi samo zato, da je zraven. Ne verjamem, da resnično verjame v svoj komad, ker je miles away od njenih prejšnjih poskusov. Isto velja za Nuško Drašček, od katere sem si veliko obetal, tako pa nam je servirala rahlo kičast komad z zastarelo produkcijo. Verjetno najslabše kar je sploh kdaj posnela. Lahko bi postala dostojna naslednica Alenke Godec, a je s tem komadom naredila dva koraka nazaj.
O ostalih 10 ne bom zgubljal besed, ker me nihče od njih ni fasciniral. Mogoče bi omenil Giannija Rijavca, ki bo na emi za comic relief. Res, Fredi Miler in Damjan Murko mu ne sežeta do kolen.
In še the verdict… da se boste v nedeljo lahko smejali. Za zmago se bosta udarila Quartissimo in Omar Naber, mogoče še Langa in Manca Špik. Če že, bo žirija zjebala Brigito Šuler, favorizirala pa Quartissimo in seveda izbrance RTV-ja. Dvomim, da se bosta žirija in televoting strinjala, tako da se zna zgoditi, da bo zmagal nekdo, ki ni prva izbira nobenega. Glavno odkritje eme 09 bodo Quartissimo in Samuel Lucas, presenetljivi finalist pa kak Slavko Ivančič, Aynee, ali celo oba, presenetljivi nefinalist pa Nuška Drašček in Petra Slapar, na katero pa itak nihče ne računa.
Permalink
11.01.2009
Objavljeno v Gay Mafia, Glasba, Komad tedna, soundtrack, šejkanje 23:35 avtor: dmashina
Plan je bil, da bom zadnjih pet objavil 31. decembra. Ne znam se držati rokov. Letos bloga nisem dal med new year’s resolutions (ki jih itak nisem delal razen ene.. get rid of them love handles)… rad bi vzdrževal svojo načelnost, kar najlažje nardiš, če se držiš načel, ki so samoumevna in lahko izvedljiva. Redno pisanje bloga je pač naporna reč, ki terja svoj čas. Najprej sem razmišljal, da bi vsak mesec imel več objav kot mesec poprej, a sem potem ugotovil, da bi decembra moral imeti več kot 20 objav, kar je no go. Govorim o tistih tapravih objavah… soundtrack dneva bi bilo goljufanje, čeprav sem razmišljal, da bi ga spet uvedel.
Anyway… zadnjih 5:
5 Mylène Farmer – Dégénération
Mylène v Franciji velja za institucijo. Več kot samo superzvezda. Ampak izven frankofonskega sveta tega nihče ne razume. Vsak nov album, vsaka nova turneja je najbolj pričakovani glasbeni dogodek leta. Celo vsak intervju ali pojavljanje v javnosti je en mini praznik, predvsem zato, ker so promocijske aktivnosti zreducirane na minimum. Ko nima zunaj plate, je praktično ni spregled.
Čeprav sem vedel, da obstaja, sem jo dodobra spoznal šele letos pred francoskim dopustom, ker me je zanimalo kaj francozi sploh poslušajo. CD domače produkcije je dolgo časa bil eden izmed glavnih suvenirjev, ki sem jih privlekel od kamorkoli sem že šel. Pri Mylène je zanimivo tudi to, da vseh 20+ let svoje kariere zgleda praktično isto. Edina razlika je, da ima v spotu za Dégénération najboljšo frizuro v celotni karieri. Lasni vložki so zakon! Dégénération nadaljuje serijo fenomenalnih spotov, po katerih je mogoče celo bolj znana kot po sami glasbi. Njeni spoti so dolgi tudi po 15 minut in so pravi kratkometražni filmi. Od vseh glasbenih izvajalcev, ki videu pripisujejo poseben pomen in ga večkrat uporabljajo kot samostojen način izražanja in ne zgolj kot dopolnilo glasbi, je Farmerjeva pri tem najbolj dosledna in najbolj radikalna.
Dégénération je napovedal njen zadnji glasbeni izdelek Point de suture, ki je precej drzen. Prejel je mešane kritike, a seveda bil vseeno uspešen. Itak pa je Mylène v Franciji nad vsem tem in še tako slabe kritike ne morejo spremeniti njenega statusa prave glasbene institucije, ki ji ni para niti v svetovnem merilu. Ne, niti Madonna ni tako drzna kot je Farmerca. Vsaj ne več.
4 Sam Sparro – Black & Gold
Poleg tega komada si bom Sama najbolj zapomnil po tem, da je eden izmed redkih novih openly gay izvajalcev. Njegova izvedba Estellinega American Boy je legendarna… ko ga poje on je to en čisto drug komad. Njegova priredba je verjetno najboljši približek izrazito gejevskemu komadu, ko tip poje o tipu in ne o nekom, čigar spol ni definiran ravno zato, da se lahko z njim identificirajo vse smrklje in geji.
Hey Mister,
It’s really really nice to meet ya,
I just met this 5 foot 7 guy who’s just my type,
Like the way he speak here, his confidence is peaking,
Don’t like his baggy jeans but I’m a like what’s underneath them.
Now you’re talking!
3 Kanye West – Love Lockdown
Kanye je preveč “samozavesten” tudi za moj okus, a je zame daleč najbolj prebavljiv rapper na svetu. Pustimo ob strani dejstvo, da v Love Lockdown ne repa. Love Lockdown služi enemu namenu… da pokaže kako vsestranski je Kanye West. Samo voda na njegov mlin, ker je rezultat res dober. V bistvu si želim, da mu enkrat spodleti. Samo zato, da mu greben neha rast. To res ni normalno!
2 Estelle feat Kanye West – American Boy
Estelle se še spomnim iz časov 1980, American Boy pa je tisti breakthrough, ki ga je zares potrebovala. V tej smeri bo verjetno tudi nadaljevala in postala glavna britanska R&B Hip Hop diva, ki si jo Britanci tako zelo želijo. Nekaj kandidatk so že imeli, a jim je hitro zmanjkalo sape, niso izkoristile potenciala, šle v bolj pop vode ali pa niso hotele zraven angažirati še svoje osebnosti, ki je za zvezdništvo osnovnega pomena.
1 M.I.A. – Paper Planes
Everyone’s darling, ane Irena?
Permalink
5.01.2009
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, morning sickness, rants+raves, šejkanje 22:46 avtor: dmashina
Vsakega pol leta ista zgodba.
Povprečen potrošnik ne ve kako razprodaje delujejo. Pri razprodajah je point v tem, da prodaš obstoječe zaloge. Najboljši (najbolj prodajani) kosi ne vzdržijo do razprodaj. To pomeni, da za razprodaje ostanejo kosi, ki jih prej nihče ni hotel kupiti, bodisi zato ker so preveč posebni, bodisi zato ker so pač odurni. Tudi to se zgodi.
Človek s povprečnim okusom bo na razprodajah zelo težko dobil tisto kar išče iz zgoraj navedenih razlogov, zato je najslabši možni nasvet, ki ga slovenski modni poznavalci dajejo slovenskim potrošnikom ta, da se na razprodajah najbolj splača kupovati “klasične” kose… mala crna, bela srajca, črn plašč… WRONG! Najbolj klasični (ali celo dolgočasni) kosi so prvi prodani, povsem verjetno že mesece pred začetkom razprodaj. Ravno za kose, ki jih nosiš več kot le eno sezono se splača plačati polno ceno. Če že, so razprodaje idealen čas za nakup malo drugačnih kosov, takih, ki so aktualni samo eno sezono. Na razprodajah boš težko dobil klasične jeans hlače, lahko pa dobiš fenomenalne slimfitke, ker jih povprečen Slovenec pač ne bo nikoli oblekel, ker prisega na dolgčas. Na razprodajah boš težko dobil par navadnih salonarjev. Lahko pa za dobro ceno dobiš do konca hude lakaste škornje, ki so jih namesto 30, prodali samo 3 pare. Unikatnost ne rabi biti draga.
Torej… po pameti. In ne preveč pričakovati. 
Boljše je sploh nič pričakovati. Tako ne moreš biti razočaran.
Permalink
3.01.2009
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, soundtrack, šejkanje 22:17 avtor: dmashina
10 The Killers – Human
The Killers še imajo veliko rezerv. Albumi, ki so jih do zdaj izdali so sicer vsi povrsti dost OK, a pustijo vtis, da bi lahko bili še boljši. Ne razočarajo, a ne navdušijo 100%. Ali če povem tako: The Killers so že nekaj let v moji štiriperesni deteljici najljubših bandov, Mr. Brightside eden najljubših komadov ever, a nobenega njihovega albuma ne bi uvrstil na kako svojo best of lestvico. Noben album ni an all american classic. Sicer pa imajo še časa.
9 Duffy – Mercy
Eden od komadov, ki je zaznamoval 2008. Verjetno ni naključje, da se je Duffy zgodila takrat, ko so Back to Black Amy Winehouse izželi do te mere, da niti Amyjini ekscesi niso več zanimivi. Tako kot ima Timberlake svojega Usherja, ima Amy svojo Duffy. Pričakujem, da prav nikoli ne bosta izdali albuma ob istem času, ampak se bosta izmenjevali kot Justin in Usher. Ali Beyonce in Rihanna.
8 Britney Spears – Circus
Leto 2008 je bilo leto Britney Spears. Womanizer je bil popoln komad za njen “comeback”, Circus pa nadaljuje serijo popolnih pure pop komadov, ki jih prav nihče ne more predstaviti tako dobro kot Britney. Veliko zanimanje za vse njene pizdarije in ves denar, ki se je ob tem obrnil, je samo dokaz, da Britney kot blagovna znamka je pomembna in da jo (je) svet pogreša(l) in potrebuje. Album Circus predstavlja Britney v njeni najboljši formi. Zaradi albuma ne bo nič bolj “kredibilna”, a pop je itak vedno bil all about fun in all about brands. Z vsakim novim gorečim nasprotnikom pridobi dva nova fana. Verjamem, da bo Britney svoj primat v pop svetu s prihajajočo turnejo samo še potrdila.
7 Madonna – Give It 2 Me
Madonna je letos album promovirala na terenu, zato mogoče občutek, da Hard Candy ni tako uspešen kot prejšnji albumi. A turneja je edino kaj še prinese keš, Sticky & Sweet Tour pa je bil blazno uspešen, navkljub moji neprisotnosti. Razmišljam tako, da ker ima Madonna novo pogodbo z Live Nation, bo itak vsaki dve leti na turneji, torej daleč od tega, da je to bila zadnja priložnost, da jo vidim v živo. Zaradi turneje je ob strani pustila vse druge promocijske aktivnosti, tudi snemanje spotov. Miles Away (3. single) ga sploh ni dobil, Give It 2 Me pa je posnela hkrati z fotošutingom. Šparovno, ni kaj.
6 Leona Lewis – Run
Run je priredba komada Snow Patrol. Več kot spodobna priredba, res. Le malo izvajalcev zna priredbo narediti tako, da postane to njihov komad. Pevke kot je Leona morajo pri priredbah še ekstra paziti, da ne izberejo kakega “nedotakljivega” komada. Je pa res, da Run vseeno ni taka klasika kot je recimo One U2. Do priredb sem prilično prizanesljiv. Še vedno sem mnenja, da dober komad ostane dober, ne glede na žanr, v katerega ga preoblečejo.
Permalink
29.12.2008
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, soundtrack, šejkanje 11:06 avtor: dmashina
Tik pod prestižno deseterico so se znašli:
15 M. Pokora – Dangerous (feat Timbaland & Sebastian)
M. (as in Matt(hieu)) Pokora je moj najljubši lokalni Justin. Po moje ima vsaka nacionalna diskografija svojega privatnega Justina. Tudi francoska. Za Pokoro se je matična založba še ekstra potrudila in zaradi ekstra avtentičnosti zrihtala Timbalanda, ki jim je prodal par hitov iz svoje tovarne. Edino pravilno! Pretegnil se verjetno ni kaj dosti (leftovers?), a rezultat kljub temu ni slab. Niti Justin se ne bi sramoval takega komada. Matt mi je seveda najprej padel v oči, nato v ušesa, na koncu pa še v srce. Res lepo poje!
14 Kings of Leon – Sex on Fire
Kings of Leon so po lestvicah sodeč eden najpopularnejših rock bandov leta 2008 v Veliki Britaniji, čeprav so v bistvu Američani. In to pri toliko rock bandih, ki jih sami ustvarijo! Pa ne, da bi se pritoževal.
13 Coldplay – Viva La Vida
Pri Coldplay mi je najbolj fino, da sem lahko sproti spremljal kako so iz majhnega banda postali band svetovnega formata. Ko sem se začel zavedati muzike na radiu in TV so U2, recimo, že veljali za velik band, household name. Tako kot vsak pomemben band ima tudi Coldplay frontmana z mesijanskim kompleksom. Chris Martin ga neguje vsaj tako dobro kot Bono, ki bo dežurni reševalec sveta v letu 2009.
12 The Ting Tings – That’s Not My Name
The Ting Tings sta še ena, ki naj bi rešila world of pop, čeprav po mojem pop muzika ne rabi nobenega reševanja, ker bo pač preživela. The Ting Tings verjetno ne. Bom pa vesel, če bosta letos še zanimiva.
11 Snow Patrol – Take Back the City
Snow Patrol so mojstri rockovskih balad kot sta Run in Chasing Cars. Oba komada sta praktično že klasiki. Take Back the City ne bo spremenil zgodovine, je pa dokaz, da Snow Patrol znajo posneti še kaj drugega kot balade.
Permalink
24.12.2008
Objavljeno v Kronika, Nostalgija, morning sickness 12:12 avtor: dmashina
Sem se poskušal prepričati, da sem padel v magični christmas spirit, a sem lagal sam sebi. Kar naenkrat je 24. december, jaz pa si nisem kupil niti enega darila, kaj šele, da bi jih kupoval drugim. Še tisto eno darilo, ki sem ga kupil je prišlo skoraj en mesec nazaj. Za kakega zagrizenega fašista verjetno sploh ne šteje kot božično darilo. Božič me prehiteva po desni, Verve Remixed Christmas pa je še vedno zapakiran v tisti svoj RAR file in ga še nisem poslušal, čeprav sem ga downloadal cel teden, ker to pač ni nekaj, kar bi vsak smrkavec imel na hard disku.
Smrekca pa je postavljena. Taka lepa, instant, kičasta, z vgrajenimi lučkami. Taka, ki ne potrebuje celega dneva za postavljanje.
Permalink
21.12.2008
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, soundtrack 23:17 avtor: dmashina
Novih pet…
20 Katy Perry – Hot N Cold
Katy Perry še vedno ne maram. Ta komad je izjema, ki potrjuje pravilo. Ni pa edina pevka, ki je organsko ne prenesem, a se v njihovi diskografiji vseeno najdejo povsem spodobni komadi, ki se razmeroma pogosto znajdejo na moji playlisti. Na primer Mariah Carey, Beyonce ali pa Celine Dion, pa še kakšna embarrasing bi se našla.
19 Adele – Chasing Pavements
Še ena v poplavi female singer-songwriters. Adele izstopa predvsem zaradi svojih kilogramov, ki jih prav krasno nosi… roko na srce, komad je res krasen, a pač ne izstopa. Na žalost bo pozabljena enako hitro kot lahko črkuješ Kate Nash. Muziko bo delala še naprej, a kaj ko moja lena rit še vedno pretežno tripa na hit singles. Sue me!
18 Kylie Minogue – The One
Officially moj najljubši Kylie komad ever, X pa njen najboljši album. Dejstvo.
17 The Verve – Love Is Noise
Reuninone bi morali z zakonom prepovedati! The Verve so se ponovno zbrali samo zato, ker se po smešnem naključju Richard Ashcroft solo ne prodaja tako dobro. Tako kot mnogi ostali tudi The Verve v bistvu sploh ni pravi band, ampak samo brand. B(r)and reunited je redko kdaj s srcem pri stvari. They just need the money. Bolj kot za The Verve to velja za Duran Duran. Popolnoma brezoseben band. Sam da lahko grejo na turnejo. Pa še to ne vem kdo sploh hoče gledati ostarelega Simona Le Bona kako skače po odru. He’s no Mick Jagger. Richardu Ashcroftu se pol oprosti, ker je Love Is Noise dejansko dober in ne bi nikoli bil tako uspešen, če bi pod njim bil podpisan samo on. Dobri komadi se žal ne prodajajo sami od sebe in očitno je pomembno, kdo ga prodaja.
16 Roisin Murphy – Slave to Love
Sicer priredba, a ker originala ne poznam, niti nisem nanj čustveno navezan, lahko na komad gledam s čisto druge perspektive. To je zame Roisin Murphy komad, ki ga je napisal Brian Ferry. Ferry mora biti res krasen songwriter, saj je name vtis naredil tudi Love Is The Drug, komad, ki sem ga spoznal preko Kylie Minogue in Grace Jones. Še en plus: zraven Slave to Love pride zraven še James Franco. Ves lep! I’m in love!
Pol poti se konča tukaj.
Permalink
