Life, liberty, and the pursuit of matching accessories.
Moj osebni favorit zadnjih nekaj tednov je komad, ki se mu reče Brain Damage, izvajalci pa so slovenski band Tide (brez določnika odspredaj… The Tide je en čist drug bend). To žaganje mi najbolj paše v avtu, kjer že tako ali tako poslušam največ muzike. Zraven vsega Eurosonga, ki ga zadnje čase poslušam rabim malo protistrupa, ta komad pa je prav narejen za to.
Brain Damage zveni in izgleda nekako takole:
Več o njih pa lahko izveste tukaj.
Pojma nimam kako zaboga sem se je spomnil. Daisy Fuentes je bila VJ na MTV US v časih, ko je MTV še bil kul in ko so dobri spoti zmagovali na MTV Video Music Awards. To je bilo sredi 90ih let, ko sem kot 14-16 letni mulc komaj čakal na soboto, da sem lahko gledal US Top 20 (ki ga je vodila Daisy), ker mi je muzika precej bolj sedla, hip hopa je bilo za vzorec, muzika pa je bila malo manj globalizirana kot zdaj. Spomnim se recimo, da se mi je zdelo blazno kul, ker sem Alanis Morissette odkril mesece pred drugimi. Ko je komad You Oughta Know postal popularen v Evropi, sem se ga jaz že zdavnaj naveličal. To je bilo leta 1995. MTV je zame umrl takrat, ko so prenehali predvajati US Top 20 in nisem več imel dostopa do (takrat) takih kul bendov kot so Collective Soul, Candlebox, matchbox 20, Third Eye Blind ali Eve 6. Vsi ti bendi, ki so jih označili kot modern rock, so svoj vrhunec dosegli v drugi polovici 90ih, z izjemo Candlebox, ki so v bistvu bili one hit wonder. Sicer so kasneje še snemali, ampak je bilo komadov, ki bi se kosali s prvimi vedno manj. Izjema je mogoče Rob Thomas, ki je s solo kariero presegel uspeh svojega matičnega banda. Njihovi komadi pa so zame klasike, ki mi zvenijo enako sveže in še vedno povsem “moje” kot cirka 10 let nazaj. Izpostavil bi The World I Know Collective Soul, Far Behind Candlebox, Push, Back 2 Good in 3am matchbox twenty, Semi-Charmed Life, How’s It Going to Be, Losing a Whole Year in Jumper Third Eye Blind ter Inside Out, Leech in Think Twice Eve 6. Preden pa začnete downloadati pa za gušt Third Eye Blind z Semi-Charmed Life.
Back to Daisy… punca je bila med drugim tudi razlog za ene mojih (tudi drugače redkih) tapravih mokrih sanj, v katerih je nastopala ženska. V bistvu je bila edina ženska, zaradi katere sem se povsem spontano slinil, ne da bi hlinil. (Hej! Rima!) Toliko sem bil zagledan v njo, da sem pozabil da so nekateri pevci zgoraj omenjenih bendov tko… kr za pogledat in sem jih res samo poslušal. Da je ne bi bilo, bi verjetno kak Rob Thomas ali Stephan Jenkins ali Max Collins (a little funny looking, yet totally hot for me) nastopali v drugačne sorte nostalgijah, komadov pa se sploh ne bi spomnil. Torej, hvala, Daisy! 
Tako nekako sem na nekem forumu komentiral latentne, a resnične motive za prijavljanje na reality showe. Zato dejansko verjamem, da se najdejo taki, ki se na Big Brother ne prijavijo zaradi denarne nagrade. Ker vrhunski egotrip res nima cene. Tako verjetno razmišlja Alma (pa še kdo bi se našel). Če bi imela na eni strani BBjevih 75.000€, ki bi bili pogojeni z “medijsko upokojitvijo” in na drugi strani vso to “zvezdništvo”, bi po moji matematiki izbrala to zadnje.
Če se iz sfere reality showov preselim na glasbeno in filmsko področje (navedki so tukaj ključnega pomena), lahko rečem, da isto velja za vse tiste kvazizvezde, ki jokajo kako od medijske prepoznavnosti nimajo nič. O seveda imaš! In ne mi rečt, da meaningless pop music ali blockbusterje delaš/snemaš zaradi ljubezni do glasbe/filma. To delaš zaradi klinične odvisnosti od pojavljanja v rumenem tisku in ker s tem plačuješ račune, “glasba” oz. “igranje” pa ti služi kot zelo priročen izgovor, kot nekaj kar pride v paketu. Egotrip in keš. Zato obožujem Almo. Ona ne rabi takih izgovorov. Plačevanje računov in občutek pomembnosti v enem. Za reality show tekmovalce samo drugo. Ker so po večini podtalentirani bebci, ki verjamejo, da se od egotripa da živeti in verjamejo da so v medijskem oziru več kot samo character in a play.
For the record pa moram povedati, da znam v prej omenjeni meaningless pop music blazno uživati. Popizdil bi, da bi soundtrack mojega lajfa zaradi “konsistentnosti” bil sestavljen iz samih kredibilnižev kot so Placebo, Depeche Mode ali fucking Amy Winehouse. Dvojna merila? Na njih svet stoji, kot sva enkrat poleti, leta dva tisoč petega, ugotovila z enim bistrim dekletom.
Tako nekako se je začelo včeraj v K4. Na koncu se je sicer izkazalo, da je tip zelo gej, ampak njegova prijava, po tem, ko sem se v silni gužvi zaletel v njega, je značilna za strejt tipe, ki pridejo v K4 Roza dokazovat sebi in svojim bejbikam, kako so oni kul in blazno odprti in kok jih pedri in lezbe res ne motijo. Potem ko sem v butnil v njega je v takem krasnem jstsemnedotakljiv tonu vprašal če je kak problem. Čeprav jaz ob takih bednih provokacijah ponavadi ne ostanem hladen, ampak sikam nazaj, sem tokrat bil tiho. Se pa mi je v glavi odrolal film o teh kul strejtih, ki hočejo izpasti frajerji. Ta tip je bil verjetno eden izmed njih- “lep”, nedotakljiv in res, in tega ne morem bolj poudariti, blazno KUL. Tako kul, da je presegel ta ekstrem in pogledal na drugi strani ven kot nekaj, kar lahko opišem samo kot karikaturo gej tipa… Frajerček je cel večer bil oblečen v tisto pravo zimsko puhovko, kljub blazni vročini v K4 in ko mu je samoporjavitvena krema/puder začela teči po obrazu, je bila slika popolna. Za popizdit smešno. Kot se za karikaturo spodobi.
Včeraj sicer ni bil navaden žur. Salome se je odločila oživiti Rozavizijo, ki je svoje zlate čase doživljala tam nekje v 90ih, torej veliko pred mojim debijem na sceni. Nekajkrat so jo trudili oživeti, pa se je vse skupaj končalo klavrno, slovenska gej scena pa je med tem našla alternativo v Gradeviziji. Tokrat pa naj bi bilo to tisto tapravo. Rozavizija je v bistvu drag show in prikaz enega od segmentov gejevske subkulture, ki tokrat svetu posreduje sporočila na alternativen način, to je skozi zabavo. Tudi zabava ima lahko svojo aktivistično noto, kar se je najlepše prikazalo z ekipo Mitje Blažiča, ki se je stvari lotil malo drugače, kot smo od njega vajeni. Parodija, ki se je ne bi sramoval niti Sašo Hribar. Thumbs up! In kdo je zmagal? Niti ni pomembno, ker se ni šlo za to. Vseeno pa se mi je fajn zdelo, da je v zmagovalni ekipi bila tudi ena krasna punca, ki jo poznam.
Nadaljevalo se je z klasičnim nedeljskim žuranjem kot v dobri starih časih. Muzika je bila taka, kot se za gejevske veselice spodobi- pure pop trash, brez nepotrebnega kompliciranja in DJjevskega usajanja. Na začetku sem si obetal, da bova z mojim dragim skupaj zažurala, ampak je pobegnil domov, še preden je Salome pokazala vso svojo garderobo. Tako sva ostala sama z Andrejo, mojo best frendico. Spet… kot v dobrih starih časih. Ko sva sama, najbolj kvalitetno zažurava. Zdaj sva padla v ritem, ko zažurava približno enkrat na mesec. In to konkretno. Spet sva ostala do konca, kar se ni dogajalo niti v najinih zlatih časih, ko sva bila oba single and bitter. Zdaj na tak način tudi utrjujeva prijateljstvo, ker si ravno na teh podvigih največ poveva. She’s a great girl and I love her a lot! Začuda včerajšnji večer ni zgledal kot konferenca mojih bivših tipov in simpatij, ker sem jih komaj naštel na prste ene roke. Pogovarjal sem se samo z enim, pa še tega sem vrgel iz evidence bivših tipov med tiste, s katerimi sem samo “nekaj mutil”. Še vedno one of my favourites in prav vesel sem bil, da sem ga videl po dolgem času.
Danes pa seveda uživam v luksuzu, ki se mu reče koriščenje nadur. Glava je že nehala bolet, edino čas me prehiteva…
V čem je fora rdeče preproge oziroma “uverture” v podelitev Viktorjev? OK, vsaka taka prireditev jo ima… Viktorje forsirajo kot prestižno prireditev s pridihom glamurja, ali nekaj takega. Seveda vsaka taka prireditev potrebuje tudi svojo fashion police. The point of having one @ Viktors is beyond me! Fashion police pride do izraza samo na tistih prireditvah, kjer med udeleženimi obstaja nek konsenz, da se spodobi, da prideš lepo spedenan; torej na tistih prireditvah, kjer se obiskovalci dejansko potrudijo in so že sami po sebi glamurozni. Na kratko: rabiš ljudi, ki imajo stil.
Folk na Viktorjih ga po večini nima. Fashion police na letošnjih viktorjih je spet predstavljala Tea Hegeduš (great dress, BTW). Na njenem mestu bi se mi zdelo skrajno za malo, da ne rečem podcenjujoče, da me vabijo ocenjevat stajlinge na prireditvi, kjer je kultura oblačenja na tako nizki ravni. Darja Zgonc? Marko Potrč? Fucking Rado Mulej???? Fashion police z oficirko Teo Hegeduš je na rdeči preprogi “obravnaval” same take paciente, ki oblačenju za Viktorje verjetno niso namenili veliko časa in se od njih niti ne pričakuje, da bodo blesteli, ker stil pač ni nekaj zaradi česar so znani. Kot bi kakemu hudemu doktorju znanosti dali v recenzijo gimnazijske spise. Če že, zakaj na rdeči preprogi niso ustavili tistih, ki dejansko dajo nekaj na stil? Recimo Rebeka Dremelj ali Nina Osenar ali Erik Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak?
Mislim, da je to vztrajanje pri “glamurju” rahlo zgrešeno, ker scena, ki je Viktorjem namenjena, že sama po sebi ni glamurozna. Pri nas ni te tradicije. Iskanje glamurja na takih prireditvah je hkrati tudi subtilna zahteva po glamurju, zaradi česar vse skupaj izpade še bolj smešno. Glede na to, da Tea Hegeduš to počne že drugo (mogoče tretje?) leto zapored, jo imam na sumu, da ji te stvari niso jasne in da dejansko verjame v glamuroznost Viktorjev. Pa verjetno tudi ni edina.
Najbolj hecni moment mi je bil, ko je Tea Hegeduš kritizirala Jasno Kuljaj, kako se vidi, da se revca ne počuti najboljše v svoji obleki, zraven nje pa stala Alenka Virk Žerdin z povsem enakim problemom, v obleki, ki je ni znala nositi, kar se je seveda tudi poznalo. Vse v imenu “glamurja” in z logiko, da “obleka naredi človeka”. S to logiko pa se jaz ne strinjam najbolj. Bolj se držim tega, da moraš znat nositi obleko. Iz tega naslova sta me na letošnjih Viktorjih najbolj prepričala Nina Osenar in Dražen Dragojevič (Knjiga mene briga). Zakaj? Ker sta svoj stajling naredila res za svojega. Ne morem si predstavljat, da bi katera druga Ninino obleko nosila tako dobro ali celo boljše kot ona. Enako velja za Dražena. S tem sta tudi postala nedotakljiva za pripombe fashion police, čeprav fashion police obstaja zaradi takih kot sta onadva.
Pa o Viktorjih? Na začetku sem simultano gledal America’s Next Top Model, Muriel’s Wedding, Big Brotherja in Viktorje… Dokaz, da so mi Viktorji kot TV šov bili prilično OK je ta, da sem vmes pozabil na Muriel’s Wedding (BB in America’s Next Top Model sta se vmes končala) in gledal Viktorje do konca. Jurij Zrnec je bil povsem prebavljiv, čeprav sem drugače do njega precej zadržan, je bil precej suveren v vodenju. Vrhunec večera mi je bil nastop Siddharte in Dan D. Katalena so mi tudi bili kul. Da Phenomena OK, čeprav, a niso v Stopu pisali, da bosta obdelala Magnificovo Silvijo? Kar se pa nagrad tiče… mislim, da bo počasi treba spremenit koncept Viktorjev, ker so zelo predvidljivi, z viktorji popularnosti pa se da očitno zelo spretno manipulirati. Ne znam si drugače razlagati nominacijo Avanture za viktorja popularnosti ali pa lansko zmago Jožeta Činča za TV osebnost. Z vsem spoštovanjem do njegovega dela, ampak kako je lahko on najbolj popularna TV osebnost. Niso ravno neki kredibilni indikator popularnosti.
In če smo že pri nagradah… kdaj bomo v Sloveniji dobili spodobne glasbene nagrade, ki bodo dejansko vzdržale nekaj časa? To mi res manjka. Pa verjetno nisem edini.
Še dva dni nazaj sem piskal, da iz principa ne bom kupil sončnih očal iz H&Move M by Madonna kolekcije. Seveda je moja nečimrnost zmagala. Nisem jim mogel reči ne… toliko jih je bilo tam na mizi in vse so kričale “Posvoji me!!!!” In ker plastika prenese vse, sem jih uslišal. Tako nekako pa zgledajo na meni… v vsej svoji velikosti in vsej svoji feminilnosti. Ampak jebat ga, saj jih bom jaz nosil.
Čeprav Evrosong zvesto spremljam, pridno downloadam sprejete komade nekaj minut po tem ko so jih izbrali, ga vseeno jemljem s precej rezerve in, kar je po moje najbolj pomembno, kot žanr za sebe. Namreč, redko mi je kateri komad z Evrosonga tako všeč, da ga začnem obravnavati kot nekaj več kot samo evrovizijski komad. Eden takih je recimo lanski Je t’adore Kate Ryan. Punca je sicer popušila na celi črti, ampak za sabo pustila super pop komad. Letos je potencial za kaj takega imel švedski cuker Andreas Lundstedt s komadom Move, s švedskega predizbora. Ampak Švedov ni prepričal niti toliko, da bi ga poslali naprej v švedski finale, kaj šele v Helsinke. Aja, Andreas je tisti luštni iz pokojnega (?) Abba klona Alcazar. Komad pa si lahko ogledate tukaj. Pa sčekirajte hlače s faudami in hozntregerje. Čista poezija!
Ostale komade po večini poslušam izključno v kontekstu Evrosonga in v družbi komadov iz iste družine. Tam še najbolj pridejo do izraza. Če ga kaj premorejo. Res… zadnjič sem na eno svojo kompilacijo za v avto dodal en prav čeden komad, ki so ga par let nazaj peli eni črnogorski malinovci. Kok so lepo peli! Kako so bili zaljubljeni! Ti ćeš zauvijek bit’ samo moja! V glavnem… ful je glupo zvenel tam med Amy Winehouse in Snow Patrol. Prav zasmilili so se mi. Pa ko komad sploh ni slab! Ampak je izpadel kot kaki VW golf v primerjavi z Audijem Q7. Ful se mi je zdelo nefer od mene.
Dalje… Evrosong mi je predvsem zanimiv kot (pop?)kulturni fenomen, z za lase privlečenimi argumenti zakaj še sploh obstaja. Dejstvo je, da si glasbeniki ne morejo obetati bleščeče kariere na podlagi udeležbe na eurosongu. ABBA, Cliff Richard, Celine Dion, Olivia Newton John in še kak bi se našel, bi bili verjetno prav enako uspešni oziroma popularni, tudi če ne bi peli tam. OK, nekaj malega publicitete že dobijo, njihov komad postane nekaj, kar bi lahko imenovali hit, ampak kariero si pa v končni fazi morajo zgraditi sami. Oziroma njihove založbe, če verjamejo, da bodo lahko potencialno občinstvo prepričali, zakaj jim bo poslušanje Helen Paparizou spremenilo življenje. Nastopajoči so na odru predvsem zaradi države ki jo predstavljajo. Gledalec si bo prej kot njihovo ime zapomnil ime države, ki jo predstavlja, zato povsem štekam, zakaj se nekatere države res trudijo in pošiljajo najboljše kar premorejo.
Pa še nekaj o mojih letošnjih favoritih… Kot prvo naj povem, da med njimi ni nobenega komada, ki bi ga poslušal izven Evrosong sezone oziroma v času Evrosong nostalgije. To je Top 10 komadov, ki so meni všeč… napovedoval bom kdaj drugič.
Srbija: Marija Šerifović- Molitva (taka textbook balkanska balada, ki jo poje lezba, oblečena v Zarino majčko z moškega oddelka)
Bosna in Hercegovina: Marija Šestić- Rijeka bez imena/ Never Wake Me Up (ker bo pela v angleščini je izgubila prvo mesto. Večina čara je izgubljena. V čast originalu še vedno visoko)
Grčija: Sarbel- Yassou Maria (Iz iste šole kot Sakis Rouvas, Ricky Martin in podobni… pri meni vedno vžge)
Španija: dNASH- I Love You Mi Vida (Lepi, da trgajo gate. Pet sicer ne znajo, ampak pesem je pa nalezljiva)
Belgija: Krazy Mess Groovers- Love Power (lušten retro komad, ki se ga bom kdaj še spomnil)
Turčija: Kenan Dogulu- Shake It Up, Shekerim (super mešanca turških in R&B ritmov)
Francija: Les Fatals Picards- L’amour a la francaise (rahlo nalezljiva stvar… pojejo v angleščini z francoskim naglasom in v francoščini z angleškim naglasom… men kul izpade)
Rusija: Serebro- Song #1 (spet en prilično sodoben komad, ki pa trpi zato, ker so punce povsem brez karizme… komad, ki bi ga mogle pet kake Sugababes ali Girls Aloud)
Finska: Hanna Pakarinen- Leave Me Alone (Začetek je fenomenalen, sicer so rime vmes zelo plestenjakovske, ampak vseeno fajn reč. Poleg tega mi ima svetovno ime PA-KA-RIII-NENNN, pa še zgleda kr kul)
Andora: Anonymous- Salvem el mon (Nekje med Busted in Blink 182)
Posebno omembo pa si zasluži Verka. Ukrajinska transa/komedijant(ka), ki mi nekak sliči na Godničevo Vesno Malalan. Tak bolitekurac attitude in komad, ki si ga boš cel dan požvižgaval, ne da bi to zares hotel. Naslov komada je Dancing Lasha Tumbai, video pa si lahko pogledate tukaj.
Za konec pa še Nagradno vprašanje: Kaj imajo skupnega prvi trije z moje lestvice. Zmagovalec dobi mesto na mojem blogrollu.
Jutri pa o nostalgiji. Lahko noč, ljubčki moji.
Očitno sem precenil svoje zmožnosti in s postanjem slik v poste ne bo šlo tako enostavno… Prvi post mi je zablokiralo, pol pa še drugega. Zdej pa je prepozno da bi spet povzemal kaj sem imel za povedati. Bom samo lahko noč zaželel. 
Hej, pa je vseeno šlo! :)))
V glavnem… pisal se o tem, kako sem bil presenečen, ker sem v Celju videl izložbe, ki so jih postavili v čast kolekiciji, ki jo je za H&M kobajagi dizajnirala Madonna. V Celju! Najprej sem bil prepričan, da je ta M by Madonna zadeva limited edition, tako kot je bila recimo Stella McCartney. Potem sem vklopil logiko, ki pravi, da ne zapraviš milijonov za oglaševanje in čist hud TV oglas, da boš potem prodal 10 trenčev in 15 kril v posebaj izbranih in superduper zelo pomembnih trgovinah na eminentnih lokacijah ala Oxford Street London ipd. Ne, če daš miljone za oglaševanje, pričakuješ, da boš prodajal veliko in to v vseh trgovinah. Zamerim jim samo to, da niso naredili niti enega kosa za tipe. Pa čist easy bi bilo… vzameš jeans, ki se ne prodaja, nanj nalimaš M by Madonna logo in za sončne očale trdiš da so unisex. Zdej jih zanalašč ne bom kupil. Pih!
