28.03.2007
“Dober egotrip je neprecenljiv.”
Tako nekako sem na nekem forumu komentiral latentne, a resnične motive za prijavljanje na reality showe. Zato dejansko verjamem, da se najdejo taki, ki se na Big Brother ne prijavijo zaradi denarne nagrade. Ker vrhunski egotrip res nima cene. Tako verjetno razmišlja Alma (pa še kdo bi se našel). Če bi imela na eni strani BBjevih 75.000€, ki bi bili pogojeni z “medijsko upokojitvijo” in na drugi strani vso to “zvezdništvo”, bi po moji matematiki izbrala to zadnje.
Če se iz sfere reality showov preselim na glasbeno in filmsko področje (navedki so tukaj ključnega pomena), lahko rečem, da isto velja za vse tiste kvazizvezde, ki jokajo kako od medijske prepoznavnosti nimajo nič. O seveda imaš! In ne mi rečt, da meaningless pop music ali blockbusterje delaš/snemaš zaradi ljubezni do glasbe/filma. To delaš zaradi klinične odvisnosti od pojavljanja v rumenem tisku in ker s tem plačuješ račune, “glasba” oz. “igranje” pa ti služi kot zelo priročen izgovor, kot nekaj kar pride v paketu. Egotrip in keš. Zato obožujem Almo. Ona ne rabi takih izgovorov. Plačevanje računov in občutek pomembnosti v enem. Za reality show tekmovalce samo drugo. Ker so po večini podtalentirani bebci, ki verjamejo, da se od egotripa da živeti in verjamejo da so v medijskem oziru več kot samo character in a play.
For the record pa moram povedati, da znam v prej omenjeni meaningless pop music blazno uživati. Popizdil bi, da bi soundtrack mojega lajfa zaradi “konsistentnosti” bil sestavljen iz samih kredibilnižev kot so Placebo, Depeche Mode ali fucking Amy Winehouse. Dvojna merila? Na njih svet stoji, kot sva enkrat poleti, leta dva tisoč petega, ugotovila z enim bistrim dekletom.
