30.09.07
Soundtrack
Arctic Monkeys Fluorescent Adolescent
Ker nikoli niso ratali Komad tedna, čeprav bi si to zaslužili. Brainstorm me je pač razočaral in sem rabil cajt, da sem jim dal priložnost da mi ponovno ratajo všeč.
29.09.07
Soundtrack
Franz Ferdinand You Could Have It So Much Better
Posvečena tistemu, ki je par dni nazaj bil ves surlast, ker si je moral deliti (!) posvetilo. You know who you are. Novo plato od Franz Ferdinand že nestrpno pričakujem. Bi pa zgornji posnetek1 lahko komot dal tudi v rubriko Cuker tedna. I’d do him. 
O ja… you could have it SO much better.
- V bistvu bolj slideshow. [marš nazaj!]
28.09.07
Darren Hayes- On the Verge of Something Wonderful
Darren Hayes je svoje trenutke doživljal, ko je še žvrgolel v Savage Garden. Savage Garden ostajata zadnji pravi pure pop band, ki dejansko nista potrebovala spogledovanja z elektroniko in R&Bjem, da jima je uspelo. In kaj se je zgodilo potem? Darren Hayes je hotel pozornost zase in šel solo. In seveda spušil. Žal. Če bi malo počakal bi mu mogoče celo ratalo izvesti Robbie Williamsa ali George Michaela.
Pred kratkim je izdal svoj tretji album This Delicate Thing We’ve Made. Prva dva solo albuma, Spin in The Tension and the Spark, sta povrgla kar nekaj poslušljivih komadov, ki pa se jih spomnijo samo taki friki kot sem jaz. Spin1 je bil logično nadaljevanje vsega kar je počel v Savage Garden, v The Tension and the Spark2 pa se je začel malo ‘igrati’. In izgubil pogodbo z založniško hišo. This Delicate Thing We’ve Made je dvojni album, ki ga je izdal v lastni založbi. On the Verge of Something Wonderful je prvi single in še en komad, ki si ga bodo čez eno leto zapomnili samo taki friki kot sem jaz. Res škoda. Zasluži si malo več pozornosti. Pozorni pa bodite tudi na spot… v njem šejka Janice Dickinson.
- Izpostavil bi komad Strange Relationship. [marš nazaj!]
- Download tips: Pop!ular, Dublin Sky, I Like the Way, Darkness… v bistvu kar cel album. [marš nazaj!]
Seve Does Ljubljana
Oziroma Seve Does Križanke. Ker sem šel raje na pivo kot pa letel domov pisat blog, bo poročilo bolj klavrno. Al’ pa tut ne. 
Zvezd kot je Severina Slovenci ne bomo nikoli imeli. Slovenci pač nimamo velikih zgodovinskih travm, na podlagi katerih bi se razvil naš nacionalni patos, ki se najbolj elegantno manifestira skozi popularno glasbo. Pomanjkanje pravih zvezd pri nas je, vsaj zame, dokaz, da nam gre zelo lepo in da se v bistvu nimamo kaj pritoževati. Globalno gledano. Zame majhnost ni izgovor. Helena Blagne1 bi ratala zvezda Severininega kova samo v primeru, če bi že v samem štartu zafurali to državo. Seve je imela to “srečo”, da se je ob istem času zgodil Tudjman, ona pa je narod s svojo muziko tolažila. In sprejeli so jo za svojo. Če bi mi imeli svojega Tudjmana, bi tudi imeli svojo Severino. Ampak je ne rabimo. Kar je v bistvu kul. Razen za tistih par frikov, ki nas zvezdništvo in podobne bedarije blazno fascinirajo. Upam si trditi, da je jamranje v Sloveniji samo poza. Da v resnici ni tako hudo, še posebej če si vzamemo za primerjavo katere druge države, ki so štartale nekje ob istem času kot mi. Ampak OK… jamranje/ kritiziranje ima svojo družbeno funkcijo.
Anyway… Seve me je kar fajn presenetila. Najprej nisem imel namena iti, a sem si sredi dneva premislil. In zaradi karte šel v minus na računu((In zaradi čevljev, jakne in drugih bedarij.)). Zapela je vse svoje “pomembne” komade z izjemo Mala je dala, predstavila pa je tudi Theme from Petelinji zajtrk oziroma Gardelin, ki zna ratati ena izmed njenih signature balad. Mene je v trenutku osvojila. Začela je s stajlingom večera s Hrvatico, kar je bil edini komad z albuma Severgreen. Dejansko sem ji verjel, da je imela tremo, ker se je prav ufurala šele pri kakem četrtem komadu (Mili moj). In potem čisto not padla. Prava profesionalka… niti mraz je v resnici ni zmotil, čeprav je vmes neki pojamrala da jo zebe, a se ni oblekla. Velik plus. Njenim outfitom dolgi rokavi pač ne bi pasalo. Pa še za zlate vročke hlačke bi bili prikrajšani. Izgubila jih je Pika Božič style, a izpadla precej bolj kul. Koncert je korak naprej od njenih prejšnjih dveh velikih turnej. Vsaj kar se imidža tiče. Vse na svojem mestu. Glasba? Daj mi daj in Moja štikla rabita več kot samo štiri glasbenike, kar pomeni, da live verzije ne bodo nikoli presegle studijskih posnetkov. Moja velika želja je, da enkrat slišim Daj mi daj vživo tako kot se spodobi. Vedno nekaj manjka. Enako velja za Štiklo.
Gostje? Luka Nižetić, Klapa Nostalgija in Saša Lošić, ki pa jih sploh ni rabila omenjat na plakatih, kot to rade delajo slovenske starlete. People came to see her. Zasoljene karte so se izplačale. Špilala je dve uri in pol. In res se je potrudila. She’s a performer. Vrhunski performer, ki ji publika je iz roke. Takih pri nas ne delajo.
Pa še setlist: Hrvatica/ Tvoja prva djevojka/ Dodirni mi koljena/ Mili moj vs New York, New York/ Ti si srce moje (duet z Nižetićem)/ Proljeće (Luka Nižetić solo)/ Ajde, ajde zlato moje/ Daj mi daj/ Daj da biram/ Paloma nera/ Da si moj/ (Klapa Nostalgija solo)/ Gardelin/ Dalmatinka/ Pogled ispod obrva/ Prijateljice/ Od rođendana do rođendana (duet s Sašo Lošićem)/ Ako su to samo bile laži (Saša Lošić solo)/ Trava zelena/ Djevojka sa sela/ Ante vs Billie Jean/ (predstavitev benda)/ Krivi spoj/ Iznad Tešnja zora sviče/ Ja samo pjevam/ Moja štikla/ Virujen u te.
Pravega bisa ni bilo, vseeno pa vidim kje bi ‘morala’ biti… prvi konec po Ante, drugi po Ja samo pjevam. Recimo. To so tisti komadi, s katerimi se zaključujejo koncerti. Predstavitev benda je bila hudo razvlečena, vmes pa so zašpilali cel komadov. Od “naše” Golice pa do Jump od Van Halen in tistih trapastih hrvaških žurerskih Ništa kontra Splita in Večeras je naša fešta. Zarad teh 20 minut smo bili prikrajšani za Mala je dala, Adam i Seva in recimo Kad si sam ali Sama na sceni. Jap, d-mashina je fan.
Za današnji soundtrack tako izbiram Sefko. Mili moj recimo. Čeprav ga je Kesovija prva pela2.
- Ali Natalija Verboten. Magari Saška fucking Lendero. [marš nazaj!]
- Saj ga je, ne? [marš nazaj!]
Dileme, poljubi, tai chi in tisti pravi
DISCLAIMER Spet ena zmeda od prispevka.
Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljal. Moj moto du jour je There is no such thing as preveč razmišljanja. Pač tolažba. Prav občudujem ljudi, ki lahko kar izklopijo misli. Jaz se s tem ne bom ukvarjal. A je razmišljanje sploh lahko stvar odločitve1?
In potem dvomi oziroma spet vprašanja… kdaj veš, da je tip the right man? Oziroma zakaj te tip mede, čeprav z njim nimaš prav nič skupnega? Ko si ne moreš predstavljati, da bi sedela na kavču in debatirala. Take semi-serious debate. Pa tut čist butaste… o Amy Winehouse ali pa America’s Next Top Model. Niti si ne predstavljam skupnega zabušavanja v trnovskem pristanu. Zadnjič sem bil tam z enim kolegom… sami parčki povsod… prav kičasto. Anyway… na drugi strani Ljubljanice je en stric izvajal taichi2 oziroma neko drugo foro z temi kontroliranimi gibi… nekaj je krilil z rokami in nogami, ampak vse je zgledalo na svojem mestu. Saj možno, da ni mel treh čistih, ampak mene je to njegovo početje ful fasciniralo. In jaz take drobne fascinacije rad delim z drugimi. Gre se za to, da za zaljubljenost rabim take trenutke, ko veš, da v enem danem trenutku oba razmišljata o isti stvari in besede niso potrebne. In če se vrnemo k tistemu brez treh čistih… tisti trenutek, ko sem se zastrmel v njega bi bil popoln, če bi imel ob sebi nekoga, ki bi se iz istega razloga zastrmel čez Ljubljanico. In če je to preveč… da bi bil zraven nekdo, ki takih mojih fascinacij ne bi dešifriral kot simptome nekih mentalnih motenj. V takih trenutkih se rojeva zaljubljenost. Je pa res, da tega ne sme bit preveč. Hočem tipa, ki bi kdaj pa kdaj tut z očmi zavil. Recimo takega, ki ne bi maral Amy Winehouse bi čisto toleriral. Sam da se na eni točki skonektama.
Mogoče pa ga v resnici hočem samo podret, ampak ker s spodnjo glavo že dolgo časa nisem razmišljal, sem ga mogoče zamenjal za resnični object of my affection. Object of my affection… ziher ga imam. Sam ne vem kje in zakaj se ta kurac mali3 skriva. Ker to kar se grem s tem tipom ni nič od nič- he can’t be. V bistvu res ni nič od nič… pa itak boljše. Ker bi bil samo rebound. In potem bi mu zlomil srce. Dileme, dileme… to ni kul. Mislim rečt, to je znak! Pri boyfriend material ne sme biti dilem. Vsaj v prvi fazi ne. Če je pravi, če se splača potruditi… vse to veš takoj in sploh ni vprašanje. Ne sme biti vprašanje. Enostavno veš. Preveč idealizirano4?
It was only a kiss. Ja… definitivno. Closure.
In kako naprej? Nekaj se mi mota po glavi… fleši pa to. Za ene ljudi mam hecen filing… one in particular. Sam ne vem točno zakaj bo ratal pomemben. Vem samo, da bo. Nič več. Unbelievable ampak včasih tudi se jaz rad pustim presenetit. You don’t know who you are. Ali pač.
V glavnem… the future is bright. Vse se bo poklapalo. I can feel it.
- Ni retorično vprašanje. [marš nazaj!]
- Se reče tako? [marš nazaj!]
- It’s a figure of speech! [marš nazaj!]
- Tudi to NI retorično vprašanje. [marš nazaj!]
26.09.07
Soundtrack
Alicia Keys How Come You Don’t Call Me
Ker se Alicia vrača z najboljšim komadom ever1 in ker ne maram tiste faze zmenkarij ‘A bo poklical? Zakaj ne pokliče??? Rekel je, da bo poklical!!!!!’ Ja, siten sem. 
- Kmalu več o njej. [marš nazaj!]
25.09.07
Soundtrack
Joe Dassin L’été Indien
Ker se mi kolca po lanskem indijanskem poletju. Teh par dni septemberskega sonca pač ne šteje. Itak so samo v opravičilo ker je Franjo in Železnike odplaknilo. Živa jeba. PS: V tem prispevku se mi je ratalo trikrat zatipkat. Unbelievable! Enkrat celo v naslovu! Zdaj mora samo še Šuši rečt, da se Indien napiše z malo.
23.09.07
Morje, sonce in millefoglie
Nedelje so kul. Ampak samo če je lepo vreme. Lahko se ti tudi plani podrejo, pa je še vedno kul… danes bi namreč z najljubšim bivšim morala gledati finale teniškega turnirja v Portorožu. Karte so bile seveda vse razprodane, kar pa ni pokvarilo nedeljskega popoldneva. Dobil sem svojo porcijo morja, sonca in millefoglie. Pa tudi pizza je bila OK. Uneventful, ampak OK.
Pa še nekaj s fotošutinga na enem od pomolov:
