7.11.2008

Dan, ko sem prerasel MTV…

Objavljeno v Nostalgija, Težkokategorniki, brezfotk, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 02:11 avtor: dmashina

…in si to tudi priznal. Danes, na dan evropskih MTV nagrad. 30 Seconds to Mars? Tokio Hotel? Katy Perry? In zraven Paul McCartney? Ne razumem. Res ne. Imam jih na sumu, da je bil Paul McCartney tam za comic relief in ne zato, da se mu izkaže spoštovanje. Enako Rick Astley kot zmagovalec Best Act Ever. Groteskno1. Kanala, ki v tako groteskni kategoriji spaca tako groteskno kombinacijo nominirancev, človek pač ne more jemati resno.

MTV je verjetno še naprej generator globalnega glasbenega okusa, sam pa sem očitno že nekaj časa izven starostne skupine, na katero MTV (poskuša) vpliva(ti). Zame se MTV sploh več ne trudi. Kar je za nekoga, ki je odraščal ob MTVju, šok.

O MTV sem že pisal tukaj, ko sem govoril o tem kako sem ob MTVju gor zrasel, in tukaj, ob lanskih MTV VMAs. V nobenem primeru nisem bil najbolj prijazen in sem se predvsem spraševal kaj se je zgodilo z MTVjem kot sem ga poznal včasih.

Danes sem se spraševal če se je MTV sploh spremenil in ali se nisem mogoče spremenil jaz. “Spremenil” mišljeno kot “odrasel”.? Že nekaj let se ob podelitvah MTV nagrad ne zabavam več, zelo redko ga tudi uporabljam za zvočno kuliso. MTV je kot dopoldansko zvočno kuliso zamenjal VH1, ki je, kako ironično, namenjen “tistim malo starejšim”. I hate being “tisti malo starejši.” Zdaj je za mano kr ena svoja generacija, s čisto svojim načinom razmišljanja, ki ga jaz pač ne štekam. Pri svojih 28 letih (gulp) se imam še vedno za svinjsko mladega in prilično smrkavega, a vseeno sem za določene stvari prestar in se v več stvareh strinjam s “tastarimi” kot pa npr. z študentarijo, ki mi je s svojim jokanjem kako “ne bo več za kapučin” prav dosadna in nedorasla resničnemu svetu. A to pomeni, da postajam grumpy old man? Al pa ni nič narobe s tem, da z 10 let mlajšimi nimam nič kaj skupnega? Mogoče pa gre v osnovi samo za foušijo. Svet ni več moja last oziroma se ne vrti okrog tebe tako kot se takrat, ko jih imaš 20. Recimo.

MTV je na moj glasbeni okus vplival enako kot vpliva na okus zdajšnje MTV generacije. Tudi takrat so obstajali bandi, ki so bili precej boljši kot aktualna MTV ponudba, a sem jih (smo jih) gladko ignorirali. Tako kot zdaj. Čeprav bi se o vplivu MTVja verjetno dalo debatirati. V 90ih je bila glasbena ponudba precej manjša kot zdaj oziroma kul glasba ni bila tako široko dostopna kot je zdaj oziroma MTV ni imel toliko konkurence kot je ima v tem desetletju. Tisočletju! V obrambo meni in moji generaciji zakaj je včasih bilo OK, če si podlegel MTVju, za zdajšnje generacije pa ni več opravičila. :D

Dan, ko fant postane moški in preraste MTV je potrebno primerno obeležiti. MTV bom protestno vrgel iz speed dial na daljincu2. Kaj ga bo zamenjalo v prestižni lestvici je še stvar dogovora. Nagibam se h Golica TV. Po mojih izračunih bom čez 10, 15 let prerasel tudi VH1, Golica pa bo vse kar mi je ostalo. To bi bil samo korak naprej. Narodnozabavno glasbo sovražim samo še občasno in jo jemljem kot povsem legitimen glasbeni žanr. Ne poslušam in ne konzumiram, a toleriram in se ne posmehujem. Da tega, kako ne zavijam z očmi, ko jo slišim ob nedeljskem kosilu, sploh ne omenjam. Iz čisto estetskih in organizacijskih razlogov bi ful lepo zgledalo, če bi v televizijskem Top 9 SLO1 in SLO2 sledila še SLO3… A od tistih 10+ kanalov še največ gledam CNN in Eurosport. CNNa ne bo dovolil zaveden in ponosen FDVjevec v meni, ki pravi, da je CNN smrt za svobodno razmišljajoče posameznike, Eurosport pa ni sprejemljiv za tisto screaming queen, ki včasih naseli moje telo. Težko bo. Težko. Top 9 je v prvi vrsti stvar prestiža.

PS: Prav nesramno naključje je hotelo, da se MTVju odpovem ravno na dan, ko na njem po zobeh vlačijo Ireno. Krivim Pereza, ki je bil tam. Simpatična multijezična komentatorka se je ni mogla spomniti sama od sebe, ko pa ne ve niti tega, DA SE MED GLASBENIMI NASTOPI NE GOVORI!

  1. Beseda dneva! Irena, take note! [marš nazaj!]
  2. kanali od 1-9 [marš nazaj!]

2.11.2008

O tem zakaj je Dan mrtvih pomemben

Objavljeno v Nostalgija, rants+raves, soundtrack, šejkanje ob 03:03 avtor: dmashina

Prvi novemberski dan je včasih bil moj najmanj priljubljen dan v letu. Predvsem zato, ker sem bil praktično prisiljen početi stvari, ki jih drugače ne bi. Odkar pa se obiskovanje grobov od mene ne zahteva več, pa je postal moj najljubši slovenski praznik. Obožujem praznike, nad katerimi je popularno vihati nos.

Dan spomina na mrtve1 je slovenska posebnost. Po mojih podatkih nikjer drugje v Evropi ne izvajajo takega cirkusa okrog Dneva mrtvih kot ga pri nas. Tako popularen pa je ratal šele takrat, ko so katoliške Vse svete komunajzarji preimenovali v Dan mrtvih. Uspeh je bil neizbežen. Spomin na mrtve je edina stvar o kateri so se rdeči in črni strinjali. Spomin mora živeti. Zelo cenim izvirnost komunističnega poimenovanja- Dan mrtvih. Tako… brutalno. In srhljivo na nek način. V angleščini zveni kot naslov kakšne poceni grozljivke. In glej ga zlomka…

Pri praznikih mi je najbolj všeč poudarjena obrednost. Zato tudi obožujem Marijino vnebovzetje. Dan mrtvih pa je poseben, ker so obredi, ki spadajo zraven, enako katarzični tako za versko blazne kot za kobajagi zagrizene ateiste. Obred, ki združuje, je predpogoj za vsak uspešen praznik. Zato sta Dan državnosti in Dan samostojnosti v prvi vrsti še vedno samo dela prosta dneva in ne tazaresna praznika, ki bi služila temu čemur so prazniki namenjeni… državni prazniki dvigovanju nacionalne zavesti, 1. november spominu na mrtve. K prvonovemberskim ceremonijam poleg najlepših ikeban in največjega števila sveč, spadajo tudi krzneni plašči, kolektivno zmrzovanje in sorodniki, ki postavljajo neumna vprašanja. Cel žur. Žur, ki jih pokojni prej nikoli niso prirejali. Če pa so že, se nikoli ni pojavilo toliko ljudi.

Popularno, prevladujoče in povsem dolgočasno mnenje je, da mora spomin na mrtve živeti vse leto. Kar je sicer res, a predvsem služi kot izgovor za lenobo2. A tudi mrtvi si zaslužijo en dan, ko se spomin na njih manifestira na kar se da pompozen način, na prvih straneh časopisov in kot prvi in glavni prispevek TV dnevnika.

Pri 1. novembru pa gre tudi za kolektivni spomin na mrtve, česar pri vsakodnevnem spominjanju na mrtve ni. Pokojnih se spomnimo slučajno, po asociacijah. Tako se jaz na starega fotra, ki sem se ga sicer strašansko bal, ker je sovražil ves svet, spomnim vsakič ko pijem kavo iz ene prav posebne šalce, ki niti ni bila njegova, ampak enkrat je slučajno iz nje čaj pil.

  1. oziroma Dan mrtvih kot je meni ljubše poimenovanje… bom razložil kasneje. [marš nazaj!]
  2. Priznam, tudi jaz to počnem. [marš nazaj!]