6.01.2008
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 22:28 avtor: dmashina
Jutri nastopi eden mojih najljubših delovnih dni v letu. Prvi dan razprodaj. Zakaj? Ker čisto zares uživam v delu z ljudmi, na jutrišnji dan pa jih bo v trgovini največ v celem letu. Čeprav imam namen delati cel dan, se tega blazno veselim, ker bo hitro minilo. Priprave na razprodaje in “družinske” obveznosti, ki so po novem pomembnejše od bloga, so tudi glavni krivec, zakaj nisem napisal celega kupa objav ob zaključku leta, ki jih bom tudi brez sramu preskočil, ker bodo počasi povsem neaktualne.
Tale zapis, ki je nastal ob začetku poletnih razprodaj, bo brez dvoma tudi tokrat zelo aktualen. Zaradih takih zabavnih in predvsem poučnih zgodbic, ki ti na en hecen način polepšajo dan, se splača delati v trgovini. Neprecenljivo. Zato jutri vljudno vabljeni. Gužva, ki je sestavni del razprodaj, in ima podoben čar kot gužva, ki je sestavni del veselega decembra ob Ljubljanici. Brez gužve pač ni isto. Razprodaje sicer niso več to kar so bile, ker nikomur ne pade na kraj pameti, da bi na prvi dan razprodaj trgovino odprl že ob polnoči, kot je bila lepa slovenska navada par let nazaj.
Jutri torej vljudno vabljeni. 
Permalink
29.12.2007
Objavljeno v Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 22:02 avtor: dmashina
Moj najljubši del praznikov so darila. Še posebej, če se z njimi lahko važim, kot se bom v današnji božični fotoreportaži. Odkar sem velik fant so darila domačih bolj kot ne simbolična, a se v bistvu ne pritožujem, ker sem svoj fond za darila pokuril nekje sredi najstniških let. Playstationa sicer nisem nikoli dobil, sem pa bil blazno važen, ko sem kot prvi od mulcev v razredu dobil nintendo, za katerega se sploh ne spomnim kaj se je z njim zgodilo. Pa tako lepo bi bilo imeti doma kak vintage gadget. Niti tastarega walkmana na kasete nimam, niti videorekorderja, ki sem ga vrgel stran zato ker stilsko ni pasal v mojo preurejeno sobo v Mariboru, ki je zdaj postala priročno skladišče. Najlepše skladišče na svetu. Razmišljam, da bi jo spremenil v kadilnico. Balkon ni več zabaven.
Anyway… tisti dedek Mraz od mojega najdražjega Cimra mi je dal vedeti, da sem bil zelo priden fant letos. Posebej zame je šel po darila v Pariz in prinesel nekaj stajliš in sladkega in nekaj stajliš.
To je stajliš in sladko. Od zunaj zgleda kot škatlica z nakitom, od znotraj pa…
…kot tempera barvice? V resnici pa je to ena zelo posh bonboniera. Tako posh, da si privoščim samo eno čokoladko na dan. Čokoladke imajo okuse bambus, wasabi, earl grey in tiste bolj običajne po jagodi, karameli in dolgočasnem kokosu. Jaz očitno nisem dovolj posh, ker teh izbranih okusov ne porajtam… zame ima vse okus po… hmm… čokoladi! Taki zelo fini čokoladi. Mogoče je pa razlog v tem, da odkar sem v Barceloni par let nazaj jedel čokolatine z slanimi fileti me chocolate-wise ne more nič več presenetiti.
Zraven te posh bonboniere sem dobil še eno ‘običajno’ mlečno čokolado z okusom po millefoglie, ki pa je je zmanjkalo v 10 minutah. Bila tako dobra, da sem si vmes privoščil pol urni dremež. Ostali kulinarični presežki so še ene hecne marmelade z okusom po čokoladi in hruški ter macarons, ki sva jih do konca pospravila po današnjem kosilu, prazno škatlico pa se mi je zdelo rahlo neumno slikat.
Posh bonboniera je bila odgovor na ‘prinesi mi neki iz Pariza’, kar nikakor ne šteje kot darilo dedka Mraza. Kot uradno novoletno darilo štejem tole:
Notranjost na meni izgleda nekako tako:
Govorim o majčki. Red truly is my color. Ti definitivno ni en obični t-shirt, ker obični t-shirti pač niso nikoli krojeni. Odločno zanikam, da je z izbiro motiva Roomie Dearest hotel kaj povedati. Najbolj pomembno je, da sem končno lastnik nečesa by Vivienne Westwood. I’m a big fan! Fan od Vivienne in mojega najdražjega Cimra.
Permalink
23.11.2007
Objavljeno v Gay stuff, advertising, šejkanje ob 23:06 avtor: dmashina
Oznanilo. Jutri se v Ljubljani začenja še en filmski festival s tradicijo. Ta je celo daljša od Liffove. 23. festival gejevskega in lezbičnega filma. (klikni na sliko za spored)
Na njem se bo v enem tednu zvrstil venček kratkih, dokumentarnih, eksperimentalnih in celovečernih filmov z GLBT tematiko. Večinoma filmi, ki se jih nikoli ne bo dalo dobiti na DVDjih. Predvsem za filmske sladokusce.
Festival gejevskega in lezbičnega filma je ena izmed temeljnih, in najstarejših, institucij ljubljanske/slovenske LGBT skupnosti, ki že v svojem obstoju in vztrajanju nosi nekaj aktivističnega. Nekakšen pra-pride in odličen izgovor za gej-lezbično druženje. Je celo eden najstarejših tovrstnih festivalov na svetu!
Začel in zaključil se bo tako kot se za gej Dogodke spodobi. Z žurom. Otvoritveni žur je jutri v K4, zaključni žur pa prihodnjo soboto v Fun Factory, ko tudi Salome praznuje svoj rojstni dan. Takrat je tudi Svetovni dan boja proti AIDSu. Tri muhe na en dan mah.
Permalink
1.10.2007
Objavljeno v advertising, šejkanje ob 18:44 avtor: dmashina
Ideja za Liscine billboarde ni slaba:
Škoda, da so se iste fore z ogledali prej spomnili za Love, Kylie leta 2004.
Kdo zmaga?
Drugače pa Kylie Minogue ne posoja več telesa za brand spodnjega perila, kateremu je posodila ime.
Permalink
19.09.2007
Objavljeno v Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 15:45 avtor: dmashina
Spet sem zapravljal. Tem lubicam nisem mogel rečt ne.
Pa še reklama:
Ja, sem ponosen lastnik brand new lakastih čevljev. Ko sem jih lani videl v La Coruni jih seveda nisem kupil, kar sem obžaloval celo leto. Zdaj pa so me našli. Niso najbolj nosljiva stvar na svetu, kar pomeni, da jih bom obul ravno dvakrat na leto. They’re special. Ampak jih bom znal nosit. 
Zdaj pa izvolite… zgražajte se. 
Permalink
16.08.2007
Objavljeno v Gay stuff, advertising, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
O oglaševanju na WCjih ne vem kaj dosti. Vem pa, da je nekaj hudo narobe če spodnji oglas najdeš v gejevski kafani ob Ljubljanici.
To niti ni prvič, da se je oglas, ki je težko namenjen komu drugemu kot potrebnim alfa samcem, pojavil v dotičnem lokalu. In zdaj vprašanje… a fantje pri firmi, ki skrbi za tako oglaševanje, sploh razmišljajo, kam kaj postavijo? Oziroma, ali moram ta oglas vzeti skrajno osebno, kot poskus fašistične strejt mafije, da nas reprogramira in indoktrinira? Anyone?
Permalink
28.07.2007
Objavljeno v Gay stuff, advertising, šejkanje ob 09:09 avtor: dmashina
V tem trenutku verjetno planirate svojo soboto. Moj predlog za zvečer:
Gre za ženski rock band. Ampak nč bat. Zraven je tudi Devon Dyke, ki je preverjeno kul punca in verjetno ne bo metala praznih pločevink piva v nič hudega sluteče fantke. Če ne zaradi česa drugega, zato, ker bo preveč zaposlena z drkanjem na svojo lubico. Vseeno si srčno želim, da ne bi bil edini tip tam.
Vse skupaj se bo dogajalo v Tiffanyju, na katerega me vlečejo posebni spomini… tam sem namreč gor zrastel v geja kot sem danes. Socializacija pa to… 
Devon in ostalim puncam v čast, vas na predstavitveni koncert vabim še jaz. Za simboličen 1€ smo lahko priča rojstvu the next best thing. Nikoli ne veš… puncam lahko rata. In če jim rata, se boste lahko čez leta hvalili, da ste bili zraven… na njihovem prvem koncertu. Jaz, brejn+bubizz, hirkani in Poredna črešnja pa se bomo lahko pohvalili, da smo čisto na začetku bili njihovi PR sodelavci. 
Lejte, da vam rata! Jaz rabim nekaj za v CV napisat! 
Po koncertu bomo v sosednjem Monoklu Wanted v čast skupaj natepavali Barbie.
Good luck, drage Wanted!
Se vidimo? Pocukajte za rokav.
Permalink
21.06.2007
Objavljeno v Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 12:11 avtor: dmashina
I don’t think so. Na ta račun se je pohecal (upam) tudi Marc Jacobs v kampanji za iztekajočo kolekcijo pomlad/poletje. Za model je uporabil otroško zvezd(n)ico Dakoto Fanning. Še več, oblekce so sešili posebej za njo. Verjetno ne delajo tako velikih konfekcijskih številk. Serijsko verjetno izdelujejo samo konfekcijske 28-34. Mogoče 36. Dakota vseeno izpade kot hčerkica v maminih cunjicah. Itak je pa v tem poanta. S tem da v tem primeru gre za zamenjavo vlog… mamica v oblačilih, ki jih je prvotno nosila njena hči. O Dakoti for Marc Jacobs bi se dalo še veliko debatirati. Na sliko lahko gledamo tudi kot na karikaturo stanja v modnem svetu, ko so manekenke vedno mlajše. In še marsikaj. Slika pove več kot tisoč besed.
Kar si je želela Lindsay Lohan, je dobila Dakota. Lindsay si je baje dolgo želela postati model za Marca Jacobsa, na koncu pa se je morala zadovoljiti z Miu Miu. Verjetno so ji obljubili free drinks in da ne bodo nikomur povedali.
Obe kampanji (in še tiste za Diesel, Dolce & Gabbana in Jimmyja Chooja) so v prejšnji Modni Jani komentirale velike živine slovenskega oglaševanja. Provokacija mogoče res še nikoli ni bila tako klišejska, ampak tista z Dakoto Fanning meni veliko pove.
Offtopic pripis: Danes peljem na prvi sprehod moje espadrille, ki sem jih po celopoletnem iskanju lani za đabe našel v Parizu. Te so čisto prave, tudi podplat je iz blaga. Držite pesti, da bodo vzdržale do večera in da ne bom prišel domov bos.
Permalink
14.06.2007
Objavljeno v Gay stuff, Glasba, advertising, rants+raves, šejkanje ob 22:54 avtor: dmashina
Včeraj smo govorili o pomenu moškega mednožja in ga posredno definirali kot koncentrirano moškost in mesto, kjer fantje hranimo svojo samozavest. Vsaj tisti, ki damo kaj nase. Geji pri tem nismo nobene izjeme.
Mednožje je našlo svoje mesto v popkulturni ikonografiji še preden sta Dolce & Gabbana naredila revolucijo v tem kako se oglašuje moško spodnje perilo. Tko iz glave sem se takoj spomnil legendarne naslovnice albuma The Rolling Stones Sticky Fingers iz leta 1971:
Ovitek plošče ima delujočo (!) zadrgo, ki razkrije bele bombažne gatke. Ideja je zrasla na zelniku Andyja Warhola, package pa je baje last enega od Warholovih priležnikov asistentov in ne Micka Jaggerja. Naslovnica velja za eno bolj kontroverznih v glasbeni zgodovini ravno zaradi očitnega namigovanja na moško seksualnost, ki je tudi po 35ih letih, v 21. stoletju, še vedno pretty much tabu in brez “kulturne” obravnave, omejena na gostilniško retoriko v stilu “Ej stari, veš kero sm nategnu! Kva je kričala ko sm jo fuku!” V glavnem… Sticky Fingers cover art- ena najbolj znanih podob rock’n'rolla. Tudi večkrat parodirana. Baje.
Zdaj pa še naslovnica plate, ki to nikoli ni bila:
Ta fotografija Madonne je originalno bila namenjena za naslovnico njene prve greatest hits kompilacije The Immaculate Collection, izdane leta 1990. Kot da sam kontroverzen naslov ne bi bil dovolj… To ostaja ena mojih najljubših Madonninih fotk. V bistvu kar No.1. Namesto na ovitku plošče je pristala na naslovnici revije Interview leta 1990. Celoten fotošut je bil opravljen na moškem WCju, med pisoarju. Že sam koncept je bil, vsaj za tisti čas, jako kontroverzen. Ženska, ki hoče biti moški? Ženska, ki se igra z predstavami/ stereotipi o spolu? Ženska, ki se igra s simboli moškosti? Nezaslišano! Skenslanju z naslovnice navkljub je to, vsaj med hardcore fani, ena od najbolj kultnih Madonninih podob.
Odo kurcu pa bom zaključil tam, kjer sem sploh dobil idejo. Pri tej fotki svežega Mr. Hrvatske, Alena Kostelaca. O njem je veliko napisala že Irena. Pri njej sem tipčka tudi prvič videl. Prva stvar, ki sem jo na fotki opazil je, da tip ni baš nešto obdarjen. Sodeč po komentarjih pod Irenino objavo, tudi nisem bil edini, ki je to opazil. Slika pa ni realen indikator njegove obdarjenosti. Tukaj je dokaz:
Size matters! Na tisti fotki tip med morjem in fotografom očitno ni imel časa, da bi si ga popravil. Z zgornjo fotko je dokazal, da mu ni vseeno. Kateremu 21-letniku pa je bilo kdaj vseeno kako je njegov tamau predstavljen? Za konec pa Alen tako kot ga je majka rodila. Vseh 197 centimov.
Sit like a dude, dude!
Permalink
13.06.2007
Objavljeno v Gay stuff, advertising, rants+raves, šejkanje ob 21:33 avtor: dmashina
Moško mednožje kot objekt fascinacije enakovreden ženskemu oprsju, s to razliko, da je malo bolj tabuiziran. Če se o dekoltejih lahko povsem sproščeno pogovarjamo ob jutranji kavici, pa večino prevzame tisti pristni in tako zelo slovenski catholic shame, ko pogovor nanese na moško mednožje, čeprav je le-to ultimativna, vidna manifestacija moškosti- primarni spolni znak in te fore. Če ga maš, si tip, če ga nimaš, si pička. Po domače povedano, razumljivo majhnemu otroku. Tega se zavedajo tudi oglaševalci. Vsaj drugače si ne znam razlagati, zakaj je moško mednožje, penis, kurac, tič, dick, cock, bite, etc. vedno v središču pozornosti vseh oglasov za izdelke namenjene môškim. Kot na primer v tem oglasu za parfum Light Blue:
Mednožje tega fanta lahko zadnje tedne občuduje vsa Slovenija in to v formatu, kjer je the crotch še bolj in yer face in kjer tip izpade še bolj vabljiv in še bolj fukatožen. Na take plakate najbolj palimo gej tipi, čeprav si upam staviti, da na fotko tripa in ji podleže tudi marsikateri strejtič. Ne moreš se delati, da ga ne vidiš, ne moreš ostati povsem hladen, kar pomeni da je oglas dosegel svoj namen. Če ne drugega, vsaj preveriš, če je tvoj “prjatu” nameščen tako, da ne izpade teeny tiny, ampak zgleda čimbolj kulturno in čimbolj “moško”
In če smo že pri Dolce & Gabbana… njune kampanje so pionirske, kar se tiče “eksploatacije” tičev v komercialne namene. Nihče drug tega ne počne tako dobro kot prav D&G. Kot bi Dolce & Gabbana iznašla sodobno gej estetiko in jo definirala z “glorifikacijo penisa”. Ta je pri oglaševanju perila itak ratala obvezna. Še en primer. Ta je iz zadnje oglaševalske kampanje za D&G donji veš. V glavni vlogi spet italijanski fuzbalerski asi. Fuzbaler= pravi môški, prepričan v svojo moškost, da se mu oprosti vsak izlet v “ženske domene”.
In še ena slikca…
Svaka čast, fantje. Respect! Res.
Jutri sledi še Part Two, starring The Rolling Stones, Madonna in Mr. Hrvatske. Materiala je preveč za samo en post. Poleg tega se mi je zdele neki zaluštalo. Prisežem, da ni to še en blogerski nateg za večanje obiska, prisežem na Madonni in Nini Osenar.
Permalink
