7.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, Težkokategorniki, brezfotk, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 02:11 avtor: dmashina
…in si to tudi priznal. Danes, na dan evropskih MTV nagrad. 30 Seconds to Mars? Tokio Hotel? Katy Perry? In zraven Paul McCartney? Ne razumem. Res ne. Imam jih na sumu, da je bil Paul McCartney tam za comic relief in ne zato, da se mu izkaže spoštovanje. Enako Rick Astley kot zmagovalec Best Act Ever. Groteskno. Kanala, ki v tako groteskni kategoriji spaca tako groteskno kombinacijo nominirancev, človek pač ne more jemati resno.
MTV je verjetno še naprej generator globalnega glasbenega okusa, sam pa sem očitno že nekaj časa izven starostne skupine, na katero MTV (poskuša) vpliva(ti). Zame se MTV sploh več ne trudi. Kar je za nekoga, ki je odraščal ob MTVju, šok.
O MTV sem že pisal tukaj, ko sem govoril o tem kako sem ob MTVju gor zrasel, in tukaj, ob lanskih MTV VMAs. V nobenem primeru nisem bil najbolj prijazen in sem se predvsem spraševal kaj se je zgodilo z MTVjem kot sem ga poznal včasih.
Danes sem se spraševal če se je MTV sploh spremenil in ali se nisem mogoče spremenil jaz. “Spremenil” mišljeno kot “odrasel”.? Že nekaj let se ob podelitvah MTV nagrad ne zabavam več, zelo redko ga tudi uporabljam za zvočno kuliso. MTV je kot dopoldansko zvočno kuliso zamenjal VH1, ki je, kako ironično, namenjen “tistim malo starejšim”. I hate being “tisti malo starejši.” Zdaj je za mano kr ena svoja generacija, s čisto svojim načinom razmišljanja, ki ga jaz pač ne štekam. Pri svojih 28 letih (gulp) se imam še vedno za svinjsko mladega in prilično smrkavega, a vseeno sem za določene stvari prestar in se v več stvareh strinjam s “tastarimi” kot pa npr. z študentarijo, ki mi je s svojim jokanjem kako “ne bo več za kapučin” prav dosadna in nedorasla resničnemu svetu. A to pomeni, da postajam grumpy old man? Al pa ni nič narobe s tem, da z 10 let mlajšimi nimam nič kaj skupnega? Mogoče pa gre v osnovi samo za foušijo. Svet ni več moja last oziroma se ne vrti okrog tebe tako kot se takrat, ko jih imaš 20. Recimo.
MTV je na moj glasbeni okus vplival enako kot vpliva na okus zdajšnje MTV generacije. Tudi takrat so obstajali bandi, ki so bili precej boljši kot aktualna MTV ponudba, a sem jih (smo jih) gladko ignorirali. Tako kot zdaj. Čeprav bi se o vplivu MTVja verjetno dalo debatirati. V 90ih je bila glasbena ponudba precej manjša kot zdaj oziroma kul glasba ni bila tako široko dostopna kot je zdaj oziroma MTV ni imel toliko konkurence kot je ima v tem desetletju. Tisočletju! V obrambo meni in moji generaciji zakaj je včasih bilo OK, če si podlegel MTVju, za zdajšnje generacije pa ni več opravičila. 
Dan, ko fant postane moški in preraste MTV je potrebno primerno obeležiti. MTV bom protestno vrgel iz speed dial na daljincu. Kaj ga bo zamenjalo v prestižni lestvici je še stvar dogovora. Nagibam se h Golica TV. Po mojih izračunih bom čez 10, 15 let prerasel tudi VH1, Golica pa bo vse kar mi je ostalo. To bi bil samo korak naprej. Narodnozabavno glasbo sovražim samo še občasno in jo jemljem kot povsem legitimen glasbeni žanr. Ne poslušam in ne konzumiram, a toleriram in se ne posmehujem. Da tega, kako ne zavijam z očmi, ko jo slišim ob nedeljskem kosilu, sploh ne omenjam. Iz čisto estetskih in organizacijskih razlogov bi ful lepo zgledalo, če bi v televizijskem Top 9 SLO1 in SLO2 sledila še SLO3… A od tistih 10+ kanalov še največ gledam CNN in Eurosport. CNNa ne bo dovolil zaveden in ponosen FDVjevec v meni, ki pravi, da je CNN smrt za svobodno razmišljajoče posameznike, Eurosport pa ni sprejemljiv za tisto screaming queen, ki včasih naseli moje telo. Težko bo. Težko. Top 9 je v prvi vrsti stvar prestiža.
PS: Prav nesramno naključje je hotelo, da se MTVju odpovem ravno na dan, ko na njem po zobeh vlačijo Ireno. Krivim Pereza, ki je bil tam. Simpatična multijezična komentatorka se je ni mogla spomniti sama od sebe, ko pa ne ve niti tega, DA SE MED GLASBENIMI NASTOPI NE GOVORI!
Permalink
12.01.2008
Objavljeno v Gay stuff, brezfotk, šejkanje ob 20:08 avtor: dmashina
O coming outu so nazadnje pisali dečki z glavce, jaz pa sem o tem govoril ob lažnem preplahu glede outiranja Wentwortha Millerja. Še vedno trdim, da je bila to le PR poteza, saj je Wentworth govorice zanikal, surprise surprise, ko je na ameriške TVje prišla zadnja sezona Prison Breaka. Pričakujem, da bodo gay rumors pogreli, ko bo ista sezona na voljo na DVDju, ali pa ko bodo rejtingi padli pod kritično točko. Mario, watch and learn!
Vse kar si jaz mislim o coming outu je krasno povzela k.d. lang v intervjuju za britansko gejevsko revijo Attitude:
How do you feel about still being one of the only internationally famous out lesbians?
I’m hoping that my gesture to the gay and straight communities by me coming out was enough to afford the homosexuals of today to not have to. I think it’s unnecessary to come out - it’s really a personal option. There should be no reason why you should and no reason why you shouldn’t, so I’m conflicted in terms of whether it’s a good or bad thing that there are so few out famous lesbians. My girlfriend hates labels - she would never call herself a lesbian even though we’ve been together for six years. I think the youth are more open and I really feel there’s a movement towards simply being a sexual being and that’s good.
“Klasični” coming out je samo eden od načinov osebne emancipacije. Jaz sem se ga poslužil samo enkrat in mi je bilo dovolj, ker po vsakem coming outu začnejo deževati vprašanja. Kako, zakaj, od kdaj, do kdaj, s kom. Coming out je v bistvu potreben samo takrat, kadar odnos z ljudmi postane toliko oseben, da bi vse drugo kot outiranje pomenilo laganje ali neiskrenost. Outiranje seveda ne rabi biti neposredno, z izrečeno besedo na g. Jaz se je poskušam izogniti v velikem loku, čeprav je v heteroseksističnem svetu večinoma blazno potrebna. There’s so much more to me than just being gay. Vsaj upam.
Permalink
4.01.2008
Objavljeno v Kronika, brezfotk, rants+raves, šejkanje ob 20:57 avtor: dmashina
Papirnatim voščilnicam je nepreklicno odklenkalo. Zadnja leta jih dobivam samo od ene osebe, ki je tudi toliko kul, da mi voščilnico pošlje tudi za rojstni dan. Nikoli pa za veliko noč. Ateistka! Sorodne papirnate zadeve se pošiljajo samo še z dopustov, pa še to zaradi tega, ker s tem dokažeš, da si bil tam. S štempljem in podpisom! Na dopustu imaš tudi več časa, da dejansko pišeš, zgoditi pa se tudi zna, da je strošek za razglednico in tisto blesabo znamko manjši kot pa za en MMS.
Seveda vsi, jaz nisem nobena izjema, jočemo po časih, ko so se voščilnice množično pošiljaje, čeprav jih sami v bistvu nismo, ker smo bili prešmrkavi in po možnosti še nepismeni. Hkrati tudi elegantno preslišimo argument, da nam nihče ne brani, da vošilnic ne bi pošiljali. Pri SMSih smo tudi bolj občutljivi na ’serijska’ sporočila, ker so povsem brez domišljije in kao ‘brezosebna’. Nekaj, kar se papirnatim voščilnicam oprosti. Nostalgija?
Jaz se tolažim s tem, da s pošiljanjem sms voščil rešujem deževni gozd. Zaradi elektronskega poslovanja se ponuca manj papirja, torej se poseka manj dreves! Ekološka osveščenost par excellence! Letos sem šel še korak naprej, saj niti SMSov nisem pošiljal, zaradi česar je šlo manj energije! Da, z lenobo v bistvu pomagaš planetu! Prej z kroničnim pomanjkanjem časa, sicer, ker len pa prejšnji mesec, razen na blogu, res nisem bil. Pa še iz vseh koncev in krajev so me prepričevali, da SMS voščilnice pač niso kul. Bilo je samo vprašanje časa kdaj jim bom začel verjeti. Če bi že pošiljal, bi pošiljal kartoline z kakšnim zelo “tradicionalnim” motivom kot je recimo ta ali ta, mogoče tale. Believe it or not, jaz dejansko nekaj dam na tradicijo in zato božično-novoletne voščilnice morajo biti kičaste. Kaj takega ali takega je čisto preveč stajliš. I want to make a statement!
Letošnja praznična bera je 1 papirnato voščilo, 4 email voščilnice, 16 SMS voščil in eno nespodobno povabilo. Božična sporočila niso všteta, ker sem ravno 26. imel čistilno akcijo na telefonu. Pošiljatelji so se lepo zmenili med sabo, saj se ‘verzi’ niso ponavljali. Nekatere imam na sumu, da so si SMSe celo sami izmislili. Ful lepo. Moj osebni favorit je mesidž številka dve, ki ga bom brez sramu pošiljal naslednje leto, če bom prišel iz svoje eko faze.
Srečno, veselo in nasmejano novo leto, polno življenskih radosti ti želim!
Takole: naj novo leto 2008 zacinglja kot: Tvegajte! Ljubite! Smejte se! Sanjajte! Delajte napake! Učite se! Vztrajajte!
V novem letu veliko širokih objemov, toplih občutkov, razigranih trenutkov, spontanih dejanj in sladkih spoznanj!
Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že gre, vse poti je treba na novo začeti. V prihajajočem letu 2008 vama želim vse najlepše!
Želim ti najboljše, najsrečnejše, najbolj veselo, najbolj zabavno, najbolj uspešno leto 2008!
Čim več imenitnih dni, takšnih, ko se nikamor ne mudi. Tistih z nasmehom na obrazu, z iskrico v očeh in toplino v dlaneh! Želim ti srečno 2008!
Želim ti pustolovsko in zapeljivo 2008!
Zaprimo skrinjo spominov preteklega leta in snujmo novo pravljico. Skrivnostno, toplo in s srečnim koncem. Srečno in zdravo v letu 2008!
Lepo praznovanje, mini novoletno sranje, zdravja, toplih objemov ter poljubov od onih, ki te imamo najrajši. Pozdravi in kušni vse okoli še zame. 
Kratko naše je voščilo, samo, da bi se izpolnilo. Obilo zdravja, sreče in veselja, to je naša novoletna želja! SREČNO 2008!
Za veselje v srcu in srečo v duši ni treba odditi daleč. Le z drobno mislijo malo k znancem, pa malo k prijateljem in malo k najdražjim. Potem je svet majhen in velik hkrati, predvsem pa lepši. Naj bo takšen tudi v letu 2008, ki je pred nami.
Ni besed in zvezdic z neba, tokrat poklanjam ti lučko želja, res nio velika, a je iz srca, željo prav vsako izpolniti zna. Srečno 2008!
Obema želimo veliko sreče, ljubezni in uspehov ter da bi se videlo bolj pogosto v letu 2008.
Vse dobro v letu 2008!
V letu 2007 naj se izpolni vse, v kar upaš, naj se odkrije vse, kar iščeš, naj se uresniči vse, kar si želiš! Srečno!
Ovo je sedam guzica Deda Mrazovih irvasa. Spremaju se na start. Brzo ih pošalji dalje na sedam brojeva, da ti ne useru celu 2008. godinu. Ne vračaj!
Pazite, da katerega od zgornjih predlogov ne dobim naslednje leto, ker bom zelo hud! Spomnite se kaj svojega. Ni nujno, da je originalno. Vsi vemo, da je z dobrim voščilom enako kot z dobrim pop komadom. Vsi mislijo, da so ga sposobni napisati, le redkim pa to uspe. Pametnjakoviči!
Permalink
25.12.2007
Objavljeno v Nostalgija, brezfotk, šejkanje ob 00:09 avtor: dmashina
Današnji dan je bil kot iz kakšnega božičnega filma, v katerem nam obljubljajo znoj, smeh in solze. Kot kakšna Drew Barrymore sem krvavi pot potil, da sem pravočasno prišel domov k Mommie Dearest na Božično Večerjo. Domov v Maribor sem prišel tri minute pred šesto, ko so se začeli zbirati Gostje, in to kljub poledici, dvajsetminutnem praskanju ledu z avta in predrti gumi!
Plan za danes je na papirju zgledal več kot uresničljiv. Bil mi je dela prost dan, ker sem se javil, da raje delam za silvestrovo, a sem SEVEDA moral iti par stvari poštimat… ker mi je bil prosti dan bi lahko brez slabe vesti šel domov “že po par urcah”. Okrog dvanajstih po mojem ambicioznem načrtu, tako da bi v miru šel kupiti par malenkosti za goste in bil v MB do štirih. Ampak seveda sem “moral” ostati malo dlje. Drugače bi itak imel slabo vest, ker drugi delajo kot zamorci, jaz pa uživam v prostem dnevu, kar se mi je zgodilo včeraj, ko sem obiskal sestersko štacuno v BTC-ju. Naslednji simptom deloholizma takoj za vsemi nadurami, ki jih nikakor ne obžalujem in se ne sekiram, ker so neplačane in od njih razen osebnega zadovoljstva in prijazne besede nadrejenih nimam nič… ja, dober egotrip je neprecenljiv. Sicer so pa vse te ure v mojem malem svetu povsem upravičene. Workaholic par excellence. Še dobro, da so Roomie Dearest in ostali moji najljubši zelo potrpežljivi in na splošno sila understanding. Ampak lahko bi bilo huje… veseli december je bil zame zelo vesel in nisem zamudil nobenega žura zato, “da bi se lahko naspal, ker jutri delam.” Bravo.
Anyway… v MB sem prišel pravočasno na Večerjo, ki je pri nas vedno Big Deal. Mami se vedno potrudi in njej v čast sploh toleriram to božično patetiko. Prišel sem celo tako daleč, da si brez te patetike in kiča božiča sploh več ne znam predstavljati… soundtrack k božični večerji morajo biti božični zimzelenčki, o katerih je danes pisala Irena, pod novoletno jelko pod božičnim drevescem morajo čakati v kičast papir zavita darila, po večerji je čas za druženje… tastari gredo k polnočnici, d-mashina pa pred TV. Nova tradicija zadnjih let je, da na predbožični večer spoznam maminega aktualnega tipa. Ta novi mi je dejansko simpatičen in ni en kekec kot prejšnji trije. Eden mi ni pustil mojega osebnega prostora, drugi se me je bal, tretji je bil navadna jota. Tale je kul in s sabo pripeljal še svojo familijo. A to pomeni, da mislita resno? Definitivno privoščim. Škoda edino, da sem prestar, da bi me podkupoval z darili. I wouldn’t mind! Uvedel pa sem še eno novo tradicijo… spil bom vso vino, ki je ostalo od večerje. Ostalo mi je še ene dva deci refoška, cviček pa je mati po svoji pregovorni nerodnosti razbila.
Bejsikli sem ostal “sam na božično noč.”
Zdaj dvignimo čaše, polnoč je
Naj vino ogreje mi srce
Težko je, a ni mi žal, da sam sem ostal
…na božično noč.
Katastrofa!
Bolj kičastega božičnega večera še nisem doživel. Patetika je popolnejša z vsakim SMS voščilom, začinjena pa je s songs that remind me of him. Ampak verjamem, da tudi njegov Noël à Paris ni isti brez mene.
Permalink
5.12.2007
Objavljeno v brezfotk, šejkanje ob 01:13 avtor: dmashina
Če odštejem mraz in občasno plundro, je december moj najljubši mesec v letu. Letošnji še posebej. Od sobote naprej delam za novo plačo, pa tudi s Cimrom se po spet zelo dobro razumeva. Tako kot nekoč. Še boljše bi bilo, če ne bi pozabil, da je imel foter v nedeljo rojstni dan. Še dobro, da me je mami spomnila, da se spodobi, da ga pokličem.
Decembra je Ljubljana tudi vsa lepa. Najlepša. I’m a lučke slut. Praznično okrašena Ljubljana in kuhanvin sta edina razloga, da sploh toleriram zimo v Ljubljani. Vsako leto je spermijev nad Prešercem in modrih lučk na drevesih več. Največji hec je, da šele decembra porajtam, da so na Prešernovem trgu tudi drevesa. Saj ne vem kako se jim reče… glavno, da so lepa.
Danes sem se prvič uradno sprehodil po praznični Ljubljani. Neuradno sem se že včeraj, a to ne šteje, ker sem ipak bil na poti domov in mi je vse ta folk na Cankarjevem nabrežju najedal. Danes pa sem na to gužvo gledal kot na del dekoracije. Spada zraven. Če bi Cankarjevo nabrežje na decemberski večer prehodil v ravni črti, ne da bi koga podrl, bi bilo nekaj hudo narobe.
Ponudba na prazničnem sejmu se mi sploh ne zdi slaba. Fora takih sejmov je v popolnoma neuporabni robi, ki je drugače sploh ne bi kupil. Pogrešam edino tisti tazaresni kič… imel sem super idejo, kako bodo moja letošnja darila tematsko obarvana… tanajhujši kič, Made in China, ki ga očitno najdeš samo še na Brezjah… Verjetno imajo ekskluzivne pravice. Al neki…
Svoj prvi praznični keš sem zapravil za kuhanvin in za svoje čisto prve earmuffs, ki jih nisem nosil niti kot 6-letni smrkavec. Sicer v njih baje zgledam blazno smešno, ampak meni se zdijo strašno kul. Nikoli ni prepozno za earmuffs. Vem pa na kateri štant se bom definitivno vrnil… ribniška suha roba! Prodana z avtentičnim ribniškim naglasom. Neprecenljivo!
PS: Zdaj sem se spomnil, da bi lahko tudi kaj pofotkal. Kdaj drugič. Takrat ko bom s sabo imel tazaresni fotoaparat in ne slab izgovor za “dober” fotoaparat na telefonu, imenovan Nokia N95. Sicer pa imamo Ireno za take stvari. Hey, maybe she should take me with her!
Permalink
15.11.2007
Objavljeno v brezfotk, disklejmer, šejkanje ob 11:19 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Ker obstaja nevarnost, da bo kak mladec užaljen zaradi spodaj napisanega, naj na tem mestu poudarim, da je itak vse skupaj karikirano in da je vsaka podobnost z resničnimi osebami in situacijami zgolj plod vašega bolanega uma.
Trajalo je samo delček sekunde. Takrat, ko sem se počutil zelo starega. V Popstarz. Vem, sliši se skrajno groteskno, da bi se 27-letnik počutil starega. Ampak v Brave New Gay World je 27 isto kot če bi jih imel 72. Ni bistvene razlike. Spomnim se ene smrklje pri 19-ih, ki je ob prihodu v Ljubljano izjavila, da ona pa že ne bo v stanovanju z eno staro koko. Ta stara koka je imela 21 let.
V Popstarz je bila povprečna starost okrog 19 let, če ne še kako leto manj. Spraševal sem se, kdaj se je Popstarz tako zelo spremenil… ko sem nazadnje zažural tam sem se počutil zelo doma. Potem pa sem pametno ugotovil, da sem takrat še bil v ciljni skupini londonskih 19-letnikov. Jap, pedri imamo svoj rok trajanja. Meni je očitno potekel enkrat leta 2005.
Ko imaš 19 let bi tipi vse naredili zate. Ker sem se takrat tega zavedal, se verjetno nisem spremenil v enega izmed tistih twentysomethings, ki bi za te mulce naredil vse. Mogoče pa jim delam krivico. V bistvu vem, da jim, ker jih sodim po sebi… jaz sem pri 19-ih več razmišljal o tičih kot pa o tem, kaj bi si imela za povedati potem, ko se zbudiva. Sicer sem kmalu za tem fasal svojo prvo resno vezo, a sem rabil nekaj več časa, da sem pogruntal, da tič ni najpomembnejša stvar na tem svetu. Zdaj sem s strahom ugotovil, da sem postal eden tistih tipov, ki daje prednost notranji lepoti in ki bi raje izbral ljubezen brez seksa kot pa seks brez ljubezni do konca življenja. Kaj se je zgodilo z mano? Mogoče je pa problem v tem, da me pri 27ih nihče noče (samo) podreti. Mogoče je to samo v moji glavi. Mogoče se od 27letnikov pričakuje, da bodo oni zapenjali. Mogoče je tudi to samo v moji glavi. Jaz pecati nikoli nisem znal. Vedno sem bil tisti, ki se je pustil zapecati, nikoli tisti, ki je naredil prvi korak. Sem pa imel svoj flirtation dance. Zato je 19-letnikom v moji preprosti razlagi sveta lažje… za nič se ni treba potruditi. Samo pokažeš s prstom in dobiš. Kot v candy shop. Pa še ne rabiš se ubadati s kreditosposobnostjo, računi in najemninami… živiš v iluziji, da si strašno samostojen, v dosti primerih tudi samozadosten, da tega, da si najpametnejši in da se prav ničesar novega ne moreš naučiti, sploh ne omenjam. Si center sveta, česar se prav svinjsko dobro zavedaš.
Čas za prvi korak? Ampak meni ni toliko do tega, da bi ga samo namočil! In ne, v resnici se ne počutim niti malo starega. Itak se pravi žur šele začenja. Pa vseeno… mogoče… 19 again… za en večer…
Permalink
13.11.2007
Objavljeno v brezfotk, šejkanje ob 01:01 avtor: dmashina
You’re allowed to congratulate me!
Kljuvanja po glavi je konec… zdaj mi ni več do tega, da bi jedel steklo. Dragi nadrejeni so po treh tednih končno spregovorili. d-mashina se vrača na mesto, kjer se je vse skupaj začelo… homecoming. Tja, kjer sem pred več kot štirimi leti rekel, da bom ostal samo kaki dve leti dokler ne diplomira, ker se za univ. dipl. pol. res ne spodobi, da dela v trgovini. Zdaj lahko rečem, da I’d rather eat glass kot pa da sem zaprt v pisarni, s pol manjšo plačo, samo zato, ker delovno mesto ‘ustreza moji izobrazbi’. 
No more window dressing. Zdaj bom imel dober razlog za zapravljanje keša za cunje oblačila, ker je looking good med delovnimi obveznostmi. Dela bo več kot prej, ampak se prav svinjsko veselim. Dejansko sem dobil tisto, kar sem si želel. Prav ne morem verjet! Zdaj si moram samo še tipa ubosti.
PS: Pikantne podrobnosti, pa tudi tiste malo manj pikantne, prihranjene. Ni vse za vse.
Permalink
5.11.2007
Objavljeno v Kronika, brezfotk, šejkanje ob 00:22 avtor: dmashina
Bringing sexy back to Ljubljana. 
Kaj vas čaka v prihodnjih dneh:
- d-mashinin šnelkurz kajenja na letališču Džouz Pjučnik (s težko pričakovanim in zelo ekskluzivnim prispevokm d-mashina does kadilski zakon),
- d-mashinin zajtrk v Hyde Parku,
- d-mashina in pop art,
- d-mashina spozna še enega blogerja, a kofetka z drugim (prisežem da z nobenim nič nisem imel, majkemi!),
- d-mashina se ga napije,
- d-mashina je zakompleksan, ker ni nikoli študiral kaj kreativnega v tujini in raje ostal na ušivem FDVju,
- d-mashina in pozerski pelikani v London Zoo,
- d-mashina šejka po Camdnu in odkrije Banksyja,
- d-mashina šejka po Oxford Streetu in Covent Gardnu in nič ne kupi,
- d-mashina odkrije nekaj bizarnega,
- d-mashina iz varnostnih razlogov ne gre v Harvey Nichols in Harrod’s,
- d-mashina polni svojo DVDteko,
- d-mashina sreča celebrity (twice!),
- d-mashina si želi biti star 19 let,
- d-mashina je siten, ker nimajo gatk v njegovi velikosti in končno vidi kako zgledajo famozne gatke z wonderjock tehnologijo,
- d-mashina se skurva v diskaču dvomljivega slovesa,
- d-mashina si izmisli zabavno družabno igrico,
- d-mashina se je prenajedel curryja in ne mara koriandra,
- d-mashina bere britanske zastonjske cajtnge in ve vse tamali McCannovi.
V samo eni točki sem zlagal. Kateri? Da vam olajšam… v tisti za katero si verjetno najbolj želite (jaz pa tudi), da bi bila resnična. Vse to in še več v ekskluzivni londonski fotoreportaži. Pričakujte 2-4 dele. Za umazane, ne… ogabne! podrobnosti pa se v torek zglasite na Srečanju.
Permalink
20.10.2007
Objavljeno v brezfotk, disklejmer, šejkanje ob 00:05 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Te objave nisem šel za nazaj brat… ja, spet ena izmed tistih… kar pomeni, da nima ne repa ne glave. Sam v opozorilo… vem, da enkrat govorim o fatalnih tipih v množini, pol pa spet v ednini, ampak v tem ni nobenega skritega sporočila, ampak je samo dokaz, da temu prispevku manjka proof reading.
Les hommes fatals so tipi, ki imajo vedno šanse. Niti ne rabijo biti sanjski. Lahko so, ni pa nujno. V bistvu so lahko najslabše možno kar se ti lahko zgodi, a si ne moreš pomagati, da ne bi razmišljal kaj pa če… Pravi homme fatale tudi nikoli ne izgine iz tvojega življenja, ampak se pojavlja v rednih intervalih. Po možnosti ob napačnem času… recimo, ko si ravno dovolj pijan, da rataš pogumen. Seveda s tem tvegaš, da boš iz sebe naredil totalnega idiota, a nekako ti nikoli ni žal. Tudi če njegovemu tipu skačeš v zelje, tudi če si sam v vezi z nekom, za katerega trdiš, da je ljubezen tvojega življenja. Pri fatalnih je vsak pogled osvajanje, vsaka beseda povabilo in vsak gib flirtation dance.
S Fatalnim tudi ne moreš nikoli v resnici biti samo prijatelj… ker Fatalni nimajo nobene veze z zaljubljenostjo. Ni nujno, da imaš z njimi ‘zgodovino’, bolj je pomembno to, da je dosti stvari ostalo… nedorečenih? Posledica napačnega tajminga, ko sta, če sta, po ne vem kakem naključju pristala skupaj. Mogoče si se kdaj že opekel na tem ognju, a seveda si osel, ki gre več kot samo enkrat na led. Fatalni so tisti, za katere sumiš, da bi ti znali zlomiti srce, a ne moreš, da ne bi… razmišljal? Saj ne vem… mogoče je pa samo to, da so dobri v postelji… ali pa samo špekuliraš, da so… nekaterim lahko z obraza razbereš, da so prav nesramno dobri v postelji. Karizma mogoče? Skregano z logiko. Po eni strani te lahko raznese v tistem trenutku, ko se spomniš na things that could have been, v naslednjem trenutku pa ugotoviš, da ga sploh ne potrebuješ in da ga sploh ne pogrešaš, ko ga ni zraven in ko ga ne vidiš, slišiš, whatever. Mogoče zato, ker ga v resnici ne poznaš, mogoče zato, ker je še težji karakter kot ti, mogoče zato, ker veš, da je bad for you oziroma totalni kreten. Nekaj od tega, v glavnem…
Fatalni je lahko tudi tip, ki ga v bistvu sploh ne poznaš, niti ne veš njegovega imena. Tip, ki ga redno srečuješ, tip za katerega rečeš, da se ‘na videz poznata’, tip od katerega imaš samo ponavljajoče eye contacts in vljudnostne nasmehe, ko greš mimo njega v gužvi. Nikoli pa ne narediš koraka naprej, da bi se zares spoznala, ‘uradno’ spoznala. Vse je v njegovem pogledu in načinu kako se nosti… flirtation dance. Tip s potencialom bodočega bivšega jebca. Mogoče tipa, a fatalnega vedno najprej spustiš v posteljo in šele potem v srce, na koncu pa še v glavo. Ta je vedno najbolj problematična… kako se bo on znašel v tem neredu, če še sam situacije nimaš pod kontrolo. Ampak od fatalnih tega ne pričakujemo. Fatalni je lahko tudi tisti tip, s katerim bi ti v bistvu bilo nerodno v družbi. Tisti, ob katerem prekršiš vsa pravila oziroma še boljše, svoja načela. Smrtni greh.
In kdo so moji fatalci? Nekaj bi se jih našlo. Bolj je pomembno, če bi se našli v napisanem. Za fatalnost sta potrebna dva. Vzajemnost pa to. Jaz tebi, ti meni? Versatilnost? I won’t go there… 
Permalink
27.09.2007
Objavljeno v brezfotk, šejkanje ob 00:09 avtor: dmashina
DISCLAIMER Spet ena zmeda od prispevka.
Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljal. Moj moto du jour je There is no such thing as preveč razmišljanja. Pač tolažba. Prav občudujem ljudi, ki lahko kar izklopijo misli. Jaz se s tem ne bom ukvarjal. A je razmišljanje sploh lahko stvar odločitve?
In potem dvomi oziroma spet vprašanja… kdaj veš, da je tip the right man? Oziroma zakaj te tip mede, čeprav z njim nimaš prav nič skupnega? Ko si ne moreš predstavljati, da bi sedela na kavču in debatirala. Take semi-serious debate. Pa tut čist butaste… o Amy Winehouse ali pa America’s Next Top Model. Niti si ne predstavljam skupnega zabušavanja v trnovskem pristanu. Zadnjič sem bil tam z enim kolegom… sami parčki povsod… prav kičasto. Anyway… na drugi strani Ljubljanice je en stric izvajal taichi oziroma neko drugo foro z temi kontroliranimi gibi… nekaj je krilil z rokami in nogami, ampak vse je zgledalo na svojem mestu. Saj možno, da ni mel treh čistih, ampak mene je to njegovo početje ful fasciniralo. In jaz take drobne fascinacije rad delim z drugimi. Gre se za to, da za zaljubljenost rabim take trenutke, ko veš, da v enem danem trenutku oba razmišljata o isti stvari in besede niso potrebne. In če se vrnemo k tistemu brez treh čistih… tisti trenutek, ko sem se zastrmel v njega bi bil popoln, če bi imel ob sebi nekoga, ki bi se iz istega razloga zastrmel čez Ljubljanico. In če je to preveč… da bi bil zraven nekdo, ki takih mojih fascinacij ne bi dešifriral kot simptome nekih mentalnih motenj. V takih trenutkih se rojeva zaljubljenost. Je pa res, da tega ne sme bit preveč. Hočem tipa, ki bi kdaj pa kdaj tut z očmi zavil. Recimo takega, ki ne bi maral Amy Winehouse bi čisto toleriral. Sam da se na eni točki skonektama.
Mogoče pa ga v resnici hočem samo podret, ampak ker s spodnjo glavo že dolgo časa nisem razmišljal, sem ga mogoče zamenjal za resnični object of my affection. Object of my affection… ziher ga imam. Sam ne vem kje in zakaj se ta kurac mali skriva. Ker to kar se grem s tem tipom ni nič od nič- he can’t be. V bistvu res ni nič od nič… pa itak boljše. Ker bi bil samo rebound. In potem bi mu zlomil srce. Dileme, dileme… to ni kul. Mislim rečt, to je znak! Pri boyfriend material ne sme biti dilem. Vsaj v prvi fazi ne. Če je pravi, če se splača potruditi… vse to veš takoj in sploh ni vprašanje. Ne sme biti vprašanje. Enostavno veš. Preveč idealizirano?
It was only a kiss. Ja… definitivno. Closure.
In kako naprej? Nekaj se mi mota po glavi… fleši pa to. Za ene ljudi mam hecen filing… one in particular. Sam ne vem točno zakaj bo ratal pomemben. Vem samo, da bo. Nič več. Unbelievable ampak včasih tudi se jaz rad pustim presenetit. You don’t know who you are. Ali pač.
V glavnem… the future is bright. Vse se bo poklapalo. I can feel it.
Permalink
