13.12.2007
Objavljeno v Nečimrnost, disklejmer, šejkanje ob 22:13 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Tale zapis nima nobene veze s tem od predrage šuši. Res ne! Majkemi!
Svojo ljubezen do čevljev sem že večkrat javno izkazal. Tokrat bo govora o mojih zadnjih ljubicah:
Te so bile darilo od mojega najdražjega Cimra za rojstni dan. Kupil mi je najbolj domiselno darilo ever! Darilni bon za Emporium. Tako žleht kot zna biti me čudi da nisem dobil bona za H&M, kjer po novem lahko kupujem samo nogavice in gatke ne smem več zapravljat, ker sem konkurenca.
Čista poezija. Moj Cimer si je kak teden pred mano kupil ene od iste firme. Nekateri predrzneži trdijo, da so isti, a jaz, roko na srce, ne vidim podobnosti. They’re so different! Takšni so njegovi:
Ti najboljši gležnarji na svetu po stari čeveljski navadi posvojitve niso najbolje sprejeli. Toliko denarja gre za njih, one pa mi mojo radodarnost vrnejo tako, da me počasi ubijajo. A ker imam veliko izkušenj s shoes with an attitude, se nisem tako hitro predal. Ti so bili kar trmasti… šele po enem mesecu hoje v njih so se noge navadile na čevelj čevlji navadili na noge. Hoja po kockah v stari Ljubljani je bila še posebej mučna… olajašanje, ko sem jih sezul, pa naravnost orgazmično.
Po enem mesecu prevzgoje so uradno postali najbolj udobni čevlji kar sem jih kdaj nosil. Najboljše pa je, da se furajo na znucan videz… več jih nosiš, lepši so! Povsem drugačna zgodba je s temi lepotci. Lepi so samo takrat, ko z njimi hodiš po stanovanju. Sindikalni novoletni žur so namreč komaj preživeli. So pa vseeno bili v boljšem stanju kot pa jaz jutro po tem. Baje sem imel vmes odprt šlic, a ne obstajajo nobeni dokazi, niti se incidenta ne spomnim, kar v bistvu pomeni, da se nič ni zgodilo. Vsi pa mi zagotavljajo, da je moj jezik ostal tam kjer mu je mesto. Na slikah zgledam prilično OK, je pa res, da je pozornost nase preusmeril sodelavec, ki ne bi verjel, da je bil na žuru, če ne bi videl dokaznega materiala. In ko smo že pri žurih… kaj naj oblečem za bložič in kaj naj prinesem za jest?
Permalink
2.12.2007
Objavljeno v disklejmer, morning sickness, šejkanje ob 11:30 avtor: dmashina
DISCLAIMER Ta zapis je nekakšno logično nadaljevanje tega zapisa o nakupovalnih navadah Slovencev. Kot vsakič do zdaj, je tudi tokrat vsaka podobnost z resničnimi osebami in situacijami povsem naključna in zgolj plod vašega bolanega uma.
Ženske naj bi stereotipno bile “težavne potrošnice”. Take, ki same sebi veselo lažejo, ko nase vlečejo odločno premajhne hlače. Krivi pa so seveda tisti, ki so hlače zašili in ne one same, ker se ne morejo upreti sendvičem z majonezo po šesti uri zvečer. Zelo podobno je tudi s tipi. S to razliko, da so vsi mislijo, da so Rambo.
To pomeni, da so vsi prepričani, da je XL najbolj primerna številka za njih. Tudi če so mali in žgoljavi. Predvsem če so mali in žgoljavi.
“Nekaj me veže čez ramena.” Katera ramena že?
Permalink
15.11.2007
Objavljeno v brezfotk, disklejmer, šejkanje ob 11:19 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Ker obstaja nevarnost, da bo kak mladec užaljen zaradi spodaj napisanega, naj na tem mestu poudarim, da je itak vse skupaj karikirano in da je vsaka podobnost z resničnimi osebami in situacijami zgolj plod vašega bolanega uma.
Trajalo je samo delček sekunde. Takrat, ko sem se počutil zelo starega. V Popstarz. Vem, sliši se skrajno groteskno, da bi se 27-letnik počutil starega. Ampak v Brave New Gay World je 27 isto kot če bi jih imel 72. Ni bistvene razlike. Spomnim se ene smrklje pri 19-ih, ki je ob prihodu v Ljubljano izjavila, da ona pa že ne bo v stanovanju z eno staro koko. Ta stara koka je imela 21 let.
V Popstarz je bila povprečna starost okrog 19 let, če ne še kako leto manj. Spraševal sem se, kdaj se je Popstarz tako zelo spremenil… ko sem nazadnje zažural tam sem se počutil zelo doma. Potem pa sem pametno ugotovil, da sem takrat še bil v ciljni skupini londonskih 19-letnikov. Jap, pedri imamo svoj rok trajanja. Meni je očitno potekel enkrat leta 2005.
Ko imaš 19 let bi tipi vse naredili zate. Ker sem se takrat tega zavedal, se verjetno nisem spremenil v enega izmed tistih twentysomethings, ki bi za te mulce naredil vse. Mogoče pa jim delam krivico. V bistvu vem, da jim, ker jih sodim po sebi… jaz sem pri 19-ih več razmišljal o tičih kot pa o tem, kaj bi si imela za povedati potem, ko se zbudiva. Sicer sem kmalu za tem fasal svojo prvo resno vezo, a sem rabil nekaj več časa, da sem pogruntal, da tič ni najpomembnejša stvar na tem svetu. Zdaj sem s strahom ugotovil, da sem postal eden tistih tipov, ki daje prednost notranji lepoti in ki bi raje izbral ljubezen brez seksa kot pa seks brez ljubezni do konca življenja. Kaj se je zgodilo z mano? Mogoče je pa problem v tem, da me pri 27ih nihče noče (samo) podreti. Mogoče je to samo v moji glavi. Mogoče se od 27letnikov pričakuje, da bodo oni zapenjali. Mogoče je tudi to samo v moji glavi. Jaz pecati nikoli nisem znal. Vedno sem bil tisti, ki se je pustil zapecati, nikoli tisti, ki je naredil prvi korak. Sem pa imel svoj flirtation dance. Zato je 19-letnikom v moji preprosti razlagi sveta lažje… za nič se ni treba potruditi. Samo pokažeš s prstom in dobiš. Kot v candy shop. Pa še ne rabiš se ubadati s kreditosposobnostjo, računi in najemninami… živiš v iluziji, da si strašno samostojen, v dosti primerih tudi samozadosten, da tega, da si najpametnejši in da se prav ničesar novega ne moreš naučiti, sploh ne omenjam. Si center sveta, česar se prav svinjsko dobro zavedaš.
Čas za prvi korak? Ampak meni ni toliko do tega, da bi ga samo namočil! In ne, v resnici se ne počutim niti malo starega. Itak se pravi žur šele začenja. Pa vseeno… mogoče… 19 again… za en večer…
Permalink
20.10.2007
Objavljeno v brezfotk, disklejmer, šejkanje ob 00:05 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Te objave nisem šel za nazaj brat… ja, spet ena izmed tistih… kar pomeni, da nima ne repa ne glave. Sam v opozorilo… vem, da enkrat govorim o fatalnih tipih v množini, pol pa spet v ednini, ampak v tem ni nobenega skritega sporočila, ampak je samo dokaz, da temu prispevku manjka proof reading.
Les hommes fatals so tipi, ki imajo vedno šanse. Niti ne rabijo biti sanjski. Lahko so, ni pa nujno. V bistvu so lahko najslabše možno kar se ti lahko zgodi, a si ne moreš pomagati, da ne bi razmišljal kaj pa če… Pravi homme fatale tudi nikoli ne izgine iz tvojega življenja, ampak se pojavlja v rednih intervalih. Po možnosti ob napačnem času… recimo, ko si ravno dovolj pijan, da rataš pogumen. Seveda s tem tvegaš, da boš iz sebe naredil totalnega idiota, a nekako ti nikoli ni žal. Tudi če njegovemu tipu skačeš v zelje, tudi če si sam v vezi z nekom, za katerega trdiš, da je ljubezen tvojega življenja. Pri fatalnih je vsak pogled osvajanje, vsaka beseda povabilo in vsak gib flirtation dance.
S Fatalnim tudi ne moreš nikoli v resnici biti samo prijatelj… ker Fatalni nimajo nobene veze z zaljubljenostjo. Ni nujno, da imaš z njimi ‘zgodovino’, bolj je pomembno to, da je dosti stvari ostalo… nedorečenih? Posledica napačnega tajminga, ko sta, če sta, po ne vem kakem naključju pristala skupaj. Mogoče si se kdaj že opekel na tem ognju, a seveda si osel, ki gre več kot samo enkrat na led. Fatalni so tisti, za katere sumiš, da bi ti znali zlomiti srce, a ne moreš, da ne bi… razmišljal? Saj ne vem… mogoče je pa samo to, da so dobri v postelji… ali pa samo špekuliraš, da so… nekaterim lahko z obraza razbereš, da so prav nesramno dobri v postelji. Karizma mogoče? Skregano z logiko. Po eni strani te lahko raznese v tistem trenutku, ko se spomniš na things that could have been, v naslednjem trenutku pa ugotoviš, da ga sploh ne potrebuješ in da ga sploh ne pogrešaš, ko ga ni zraven in ko ga ne vidiš, slišiš, whatever. Mogoče zato, ker ga v resnici ne poznaš, mogoče zato, ker je še težji karakter kot ti, mogoče zato, ker veš, da je bad for you oziroma totalni kreten. Nekaj od tega, v glavnem…
Fatalni je lahko tudi tip, ki ga v bistvu sploh ne poznaš, niti ne veš njegovega imena. Tip, ki ga redno srečuješ, tip za katerega rečeš, da se ‘na videz poznata’, tip od katerega imaš samo ponavljajoče eye contacts in vljudnostne nasmehe, ko greš mimo njega v gužvi. Nikoli pa ne narediš koraka naprej, da bi se zares spoznala, ‘uradno’ spoznala. Vse je v njegovem pogledu in načinu kako se nosti… flirtation dance. Tip s potencialom bodočega bivšega jebca. Mogoče tipa, a fatalnega vedno najprej spustiš v posteljo in šele potem v srce, na koncu pa še v glavo. Ta je vedno najbolj problematična… kako se bo on znašel v tem neredu, če še sam situacije nimaš pod kontrolo. Ampak od fatalnih tega ne pričakujemo. Fatalni je lahko tudi tisti tip, s katerim bi ti v bistvu bilo nerodno v družbi. Tisti, ob katerem prekršiš vsa pravila oziroma še boljše, svoja načela. Smrtni greh.
In kdo so moji fatalci? Nekaj bi se jih našlo. Bolj je pomembno, če bi se našli v napisanem. Za fatalnost sta potrebna dva. Vzajemnost pa to. Jaz tebi, ti meni? Versatilnost? I won’t go there… 
Permalink
