25.02.2008
Objavljeno v Film, Nečimrnost, rants+raves, šejkanje ob 23:46 avtor: dmashina
…sem spal. Ampak se ne sekiram. Itak sem Oskarje gledal samo zaradi njiju
Oskarjev mi še nikoli ni uspelo pogledati v celoti. Letošnji niso prav nobena izjema, čeprav sem imel krasen načrt, kako bom čez celotno prireditev SMS-al Ireni in tako preprečil, da bi celotno zadevo prespal. Potem sem pravočasno prišel do modre ugotovitve, da Irena v bistvu dela in se ne spodobi, da jo motim med šihtom. Red Carpet event sem prebedel brez problemov, tazaresna prireditev pa mi je, tako kot vsakič do zdaj, predstavljala prevelik izziv. Imam se na sumu, da sem zakinkal že prej, ker mi je vse skupaj prehitro minilo in enostavno ne pristanem na to, da je bila podelitev tako zanimiva, da je čas kar letel. Takoj po Tildi me je zmanjkalo. Zanimivo, ampak vsakič me zmanjka takoj po tem, ko podelijo oskarje za stranske igralce.
Svoji zvezirani notranji uri se lahko zahvalim, da sem se zbudil ravno, ko se je na oder prikotalil Forest Whitaker, da podeli oskarja Marion Cotillard. Ker so v treh od štirih igralskih kategorijah zmagali moji favoriti sem vedel, da bi bilo preveč pričakovati, da bo zmagal še Johnny Depp, zato sem se nagnal v posteljo.
Oblekce bomo gledali pri Ireni, svoj top 5 pa lahko vseeno napišem: Marion, Penelope Cruz, Hilary Swank, Heidi Klum in Cameron Diaz. Posebno omembo si zaslužita Vanessa Paradis in Tilda, seveda, črno piko pa Ellen Page in Johnny Depp za katastrofalno izbiro čevljev. Johnny naj te kritike ne jemlje preveč osebno ampak bolj kot kak opomin.
Permalink
25.12.2007
Objavljeno v Film, Glasba, soundtrack, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Wham! Last Christmas
Ena ni nobena:
Christina Aguilera The Christmas Song (Chestnuts Roasting on an Open Fire)
In ker ste tečnarili, da nočete samo dveh…
The Pogues & Kirsty MacColl Fairytale of New York
The Killers A Great Big Sled
Patetika od včeraj se nadaljuje tudi danes. Zame božič ni popoln brez The Sound of Music takoj zjutraj, zvečer pa me čaka še Love, Actually. Se zvečer kdo pridruži? I have cookies! Za kaj manj kičastega se da zmeniti tudi za Batman Returns.
Uuuuu, brez tega komada pa sploh ne gre:
Mariah Carey All I Want for Christmas Is You
Mewy Kwismas, ewyone!
Permalink
12.11.2007
Objavljeno v Film, Kronika, šejkanje ob 09:57 avtor: dmashina
…se je zgodil na premieri filma The Darjeeling Limited, kjer sva bila nepovabljena gosta. The Darjeeling Limited je zaključil Londonski filmski festival.
Beri: bila sva na Leicester Square in videla, da se nekaj dogaja. Plan za tisti večer je bil, da greva pogledat Atonement z Keiro Knightley. Rdeča preproga je bila v napoto. Dobesedno. Do najinega kina so naju prijazni (!) varnostniki spustili, so pa poskrbeli, da se nisva ustavila in pogledala proti preprogi. Ko sva končno prišla do najinih kart pa sva videla Njega.
Adrien Brody. Stal je tam in počel to kar počnejo zvezde na rdeči preprogi- afnanje poziranje fotografom. Še preden sem pomislil, da bi iz torbe vzel fotkiča, naju je varnostnik že naganjal stran.
Adrien sploh ni lep. Je pa svinjsko seksi. Spet sem ga videl naslednji dan v Top Shopu v istem plašču in s hecnim klobukom na glavi. Moj prvi pravi celebrity spotting. Žal mi je da ni tiste sorte celebrity spotting, ko se zaletiš v njega in pristaneš na njegovem tiču z njim na kavi in postaneš njegov secret lover najboljši prijatelj/ plebejski zaupnik.
Adriena posvečam Nimfi. Da bo lažje zaspala. 
Permalink
10.11.2007
Objavljeno v Film, Kronika, Nečimrnost, šejkanje ob 21:30 avtor: dmashina
Kar se zapravljanja denarja tiče sem bil v Londonu prilično priden. Nisem kupoval nobenih neumnosti. Oziroma nisem si kupil nič za oblečt. Razloga sta dva. Prvič, London shopping je vedno sestavljen iz dveh delov: pregled ponudbe prvi dan in zapravljanje kak drug dan. S tem naj bi preprečil brezglavo zapravljanje. Drugi razlog je, da sem se ob vsakem kosu oblačil, ki so mi bili všeč vprašal ‘Ali to zares potrebuješ?’ in ‘Ali nimaš doma že nečesa podobnega?’. Na mojo žalost je bil odgovor na prvo vprašanje vedno ne, na drugo pa da. I’m no fun at all. Načrtoval sem nakup nove torbe, ki si je nisem privoščil že leto in pol, in popolnih belih superg, ki bi jih lahko nosil tudi k bolj fensi opravi. Torbo sem našel takoj v Top Manu. Lahko bi rekli, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Moja nova vintidž torba, ki jo bom vlačil s sabo naslednjih nekaj mesecev:
Moja druga Dunlop torba po moji legendarni rumeni. Kupil sem jo prvo jutro, ker sem ugotovil, da se brez torbe počutim golo. Kot da bi mi manjkal del telesa. Torbo imam praktično vedno s sabo in v njej so seveda vedno tudi stvari, ki jih nikoli ne rabim. Tudi če menjam torbo, ker pač ne paše k outfitu jo bom napolnil z nepotrebnimi stvarmi… kake mape s šihta. Edini pogoj pri nakupu torbe, poleg tega da mi mora biti všeč, je, da v njo spravim mapo A4 format in da še vedno ostane prostor za moj notesnik, denarnico, telefon in mogoče kako pomarančo. Kako pičkasto od mene!
V Top Manu sem seveda vidil veliko stvari, ki bi jih imel, a zmagal je razum in (pause) množica. Seveda sem se na Oxford Street vrnil v soboto, ko je tam največ ljudi. Jaz pa v gužvi ne funkcioniram najbolje. Za shopping moram obvezno biti sam, trgovina pa ne preveč crowded. Šoping v dvoje ni zame, še posebej če kupujem sam. Zgledam precej trapasto, ker kar tavam, brez nekega jasnega cilja (na pogled), v resnici pa imam vse pod kontrolo. Ko je ta faza čekiranja mimo se hitro odločim. V gužvi je ta naporni miselni proces zelo otežen. Rabim svoj mir. Nečloveška gužva je glavni razlog zakaj sem tako iz Top Mana kot iz River Islanda prišel praznih rok. V slednjem sem vedno zapravil največ. Ena mojih najbolj priljubljenih štacun ever. Vsakič ko sem vstopil v River Island sem se počutil kot da me je mother ship poklicala nazaj k sebi. Domov. Home. Mislim, da moram spet začeti lobirati za franšizo River Island v Sloveniji. V bistvu so se enkrat že sami ponujali, pa so naši rekli ne. Ne ni dobra beseda.
Povsem praznih rok pa le nisem prišel domov. Moja DVDteka je bogatejša za 7 novih naslovov:
Fast Food Nation, The Departed, Mommie Dearest, Volver, 9 Songs, Devil Wears Prada in Boy Culture. Fast Food Nation je v bistvu za mojo bivšo svakinjo, 9 Songs pa za mojega Cimra. Z Volver sem dopolnil svojo zbirko Almodóvarja, z Boy Culture pa svojo kolekcijo filmov z GLBT tematiko. Mommie Dearest je biografija Joan Crawford, zgodba o njenih materinskih sposobnostih in dvomljivih starševskih prijemih. Pri Devil Wears Prada so me premamili izbrisani prizori. Se kdo javi za filmski večer? Anyone?
Glasbe nisem kupoval. Iskal sem Lonnie Gordon in Bijou Phillips, a ju nisem našel. Bijou je kasneje našel eMule, Lonnie pa na kompilaciji Stock Aitken Waterman Gold, ki je nisem kupil zaradi nje, ampak ker sem hotel imeti kolekcijo legendarnih trashiest pop komadov s konca 80ih let. Pri SAW je začela Kylie, recimo. Kupil za arhiv. In singalong žure v pojem avtu. Wanna go for a ride?
Jutri: Celebrity spotting in tisto za kar mi je danes zmanjkalo časa.
Permalink
9.10.2007
Objavljeno v Film, rants+raves, šejkanje ob 12:00 avtor: dmashina
Film, ki združuje pojme iz naslova ne more biti slab. Če ni dober je pa vsaj zabaven. Hmmm, slab… v bistvu takih art filmov ne znam ocenjevati, niti si jih ne upam. Pri kritiki nekonvencionalnih, delikatesnih, kinotečnih filmov kot je Tian Bian yi duo yun, po domače Muhasti oblak, vedno tvegaš, da boš izpadel kmet. Ker gre za večkrat nagrajeni biser azijske kinematografije, je seveda nemogoče, da je film lahko zgolj in samo zabaven. Ne, film v sebi ziher nosi nek globlji pomen. Kritika azijske družbe 21. stoletja? Parodija na stereotipe o Azijcih? Mogoče res samo zelo zabavna groteska, kjer je zabava v prvem planu? Pa tudi to je zelo relativno, ker moraš biti poseben “karakter”, da so ti take fore smešne/ zabavne… Bičskvitovci bi mogoče razumeli.
Muhasti oblak bi še najlažje opisali kot erotični musical brez dialogov, z lubenico v glavni vlogi. Dogaja se na Tajvanu v času suše, glavni junak pa v prostem času snema “filme za odrasle”. Ampak glavna zvezda je lubenica, ki je že v prvi sceni tako prepričljiva, da je nemogoče, da nanjo gledamo samo kot na sadež. Ever!
Watermelon stands for many things.
V filmu se zelo malo govori. V bistvu nič. Raje fukajo (zato “erotični”), včasih pa tudi kaj zapojejo (zato musical):
Jako zabaven film… če imaš malo sprevržen smisel za humor in nisi easily offended. Ultimate highlight filma? Zaključni prizor- popolna smrt.
Permalink
6.08.2007
Objavljeno v Film, Gay stuff, rants+raves, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Na filmskem festivalu v Benetkah bodo letos prvič podelili nagrado Queer Lion. Če se vam na ljubi klikat niti sem ali sem… gre za nagrado filmu iz rednega ali spremljevalnega programa beneškega filmskega festivala, ki je ali z gejevsko tematiko ali z gej likom. Pričakujejo, da bo v konkurenci za Queer Lion okrog 10-12 filmov. Beneški filmski festival s to nagrado sledi berlinskemu festivalu, ki že 21 let nagrajuje queer filme z Teddy Awards. O beneški nagradi so se pogajali štiri leta.
Vmes se je zgodil Brokeback Mountain, ki je ravno v Benetkah začel s svojim zmagovitim pohodom. V vojni za Oskarje je nato izgubil z Crash, ki je prav tako v sebi nosil politično sporočilo, vseeno pa je Brokeback Mountain pustil pečat in gejevsko problematiko iz obrobja porinil v mainstream. Noben film z gejevsko tematiko prej ni bil tako odmeven in tako pozitivno sprejet in noben drug gejevski film ni postal tak popkulturni fenomen kot prav Brokeback Mountain. To je filmov največji uspeh in glavni prispevek GLBT skupnosti, čeprav to verjetno sploh ni bil njihov namen. Za vse to oskrja za najboljši film sploh ni potreboval.
Postavljanje problematike marginaliziranih skupin v mainstream je seveda dobra stvar, ker se veča zavedanje. Brokeback Mountain je bil eden izmed prvih velikih holivudskih filmov, kjer sta bila protagonista geja, film sam pa ni bil toliko namenjen gejevski populaciji. Predstavitev junakov ni bila sterotipna, hkrati pa sta bila tudi zelo… hmm… sexual. Ponavadi so gejevski liki v holivudski produkciji in ameriških sitcomih prvič, postavljeni v epizodne vloge, drugič, skoraj vedno aseksualni, tretjič, skrajno stereotipni, in četrtič, tam zaradi politične korektnosti. Velikokrat so gej liki karikirani do amena in predstavljajo dežurne pavlihe. Ampak kje pa piše, da bi gejevski in lezbični liki vedno morali biti aktivistično naravnani. Velikokrat je dovolj že to, da so zraven. Oh yes, we’re everywhere!
Med filmi z gejevsko tematiko bi izpostavil naslednje:
- Beautiful Thing, britanski film o zaljubljenih tinejdžerjih,
- Fucking Åmål, švedski film o zaljubljenih tinejdžerkah,
- Adventures of Priscilla, Queen of the Desert, avstralska žurka s transvestiti,
- Latter Days, lahkotna romantična gejevska komedija, ob kateri sem na koncu jokal,
- Boys Don’t Cry, za katerega je Hilary Swank kasirala prvega oskarja,
- Transamerica, kjer razočarana gospodinja igra transeksualko (transeksualca?),
- La mala educación, poleg La ley del deseo najbolj gejevski v Almodovarjevi filmografiji,
- Mambo Italiano, ne preveč dobra komedija, v stilu My Big Fat Greek Wedding
- Gia, kjer Angelina Jolie igra tragični supermodel… ja, lezbični fetiš na Angelino Jolie se je moral nekje začeti,
- Another Gay Movie, teen komedija in katalog sterotipov o gej najstnikih… meni zelo zabaven film.
Meni najljubši pa so Le temps qui reste, o katerem sem čivkal že tukaj, prej omenjeni Brokeback Mountain, The Hours in čisto naši Varuh meje. Filmov z gejevsko tematiko je malo morje, njim pa namenjajo cele festivale, ki se po odmevnosti in pomembnosti za GLBT skupnost lahko kosajo s paradami ponosa. Ljubljana se lahko pohvali z enim najstarejših festivalov gejevskega in lezbičnega filma.
Queer Lion je sicer še ena v nizu specializiranih nagrad, ki jih podeljujejo na beneškem filmskem festivalu, a je predvsem veliko priznanje GLBT kinematografiji, ki vedno bolj presega (ozke) okvire GLBT skupnosti, in pušča pečat ter opozarja nase tudi v širši javnost. GLBT aktivizem v najlepši možni obliki.
PS: Mojo Gay Mafijo pozivam, da dopolni seznam omembe vrednih GLBT themed filmov. Švoh sem predvsem na področju lezbične kinematografije. I am a boy, you know.
Permalink
27.07.2007
Objavljeno v Film, Gay stuff, rants+raves, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Ker poleti res ni nič pametnega po TV sem se za visual entertainment zatekel k DVDjem. Predvajalnik, ki je drugače muhast tako kot jaz, se me je usmilil in vzdržal tisto slabo uro in pol. Na sporedu je bil Ozonov Ostanek časa.
Čeprav je glavni junak gej, film sam ni tako gejevski . Spolna usmerjenost je samo ena od junakovih lastnosti in ni osrednjega pomena za film. Kljub temu v filmu vidimo zelo ekspliciten ljubezenski prizor, ki bi v rahlo “zadrego” spravil tiste mačo strejt tipe, ki podzavestno mislijo, da je homoseksualnost strašno nalezljiva bolezen. Nekaj v smislu “Uuuu, kaj če se nalezem, če bom kaj takega (predolgo) gledal.”
In kaj se zgodi? Tip ugotovi, da je na smrt bolan. In ne, nima AIDSa. Ima raka v zadnjem stadiju. Neverjetno… na smrt bolan gej, ki nima AIDSa. Da, dragi moji… geji ne zbolevamo samo za AIDSom. Fant se ne odloči za zdravljenje, ampak se pred smrtjo raje pomiri s svetom. Išče svoj peace of mind in pri tem ni patetičen.
Film je ekspresno postal eden mojih najljubših- že nekje na polovici. Zdaj si z Bližnjimi odnosi deli prvo mesto na moji lestvici vseh najboljših. K temu je največ pripomoglo to, da sem se z junakom (Igra ga Melvil Poupaud) kar precej identificiral. Pa ne samo zato, ker imava enak stil oblačenja. Bolj zaradi tega, ker toliko kolikor sem v stiku s svetom in ga poskušam uživati z veliko žlico, sem od njega tudi odklopljen in distanciran in bi ga včasih najraje razstrelil v prafaktorje. V junakovih odločitvah in sprejemanju sveta sem se kar našel.
Permalink
