21.06.08
…in the name of love 2008
Danes sem Ponosen…
…čeprav me v resnici ne bo tam.
PS: Sem edini bloger, ki mu današnji Blogres ni dogodek dneva?
06.01.08
Spet bo vse poceni
Jutri1 nastopi eden mojih najljubših delovnih dni v letu. Prvi dan razprodaj. Zakaj? Ker čisto zares uživam v delu z ljudmi, na jutrišnji dan pa jih bo v trgovini največ v celem letu. Čeprav imam namen delati cel dan, se tega blazno veselim, ker bo hitro minilo. Priprave na razprodaje in “družinske” obveznosti, ki so po novem pomembnejše od bloga, so tudi glavni krivec, zakaj nisem napisal celega kupa objav ob zaključku leta, ki jih bom tudi brez sramu preskočil, ker bodo počasi povsem neaktualne.
Tale zapis, ki je nastal ob začetku poletnih razprodaj, bo brez dvoma tudi tokrat zelo aktualen. Zaradih takih zabavnih in predvsem poučnih zgodbic, ki ti na en hecen način polepšajo dan, se splača delati v trgovini. Neprecenljivo. Zato jutri2 vljudno vabljeni. Gužva, ki je sestavni del razprodaj, in ima podoben čar kot gužva, ki je sestavni del veselega decembra ob Ljubljanici. Brez gužve pač ni isto. Razprodaje sicer niso več to kar so bile, ker nikomur ne pade na kraj pameti, da bi na prvi dan razprodaj trgovino odprl že ob polnoči, kot je bila lepa slovenska navada par let nazaj.
Jutri torej vljudno vabljeni. 
- Oziroma danes, kakor pač gledate. [marš nazaj!]
- Ali danes. Spet… kakor pač gledate. [marš nazaj!]
04.01.08
SMS Count
Papirnatim voščilnicam je nepreklicno odklenkalo. Zadnja leta jih dobivam samo od ene osebe, ki je tudi toliko kul, da mi voščilnico pošlje tudi za rojstni dan. Nikoli pa za veliko noč. Ateistka! Sorodne papirnate zadeve se pošiljajo samo še z dopustov, pa še to zaradi tega, ker s tem dokažeš, da si bil tam. S štempljem in podpisom! Na dopustu imaš tudi več časa, da dejansko pišeš, zgoditi pa se tudi zna, da je strošek za razglednico in tisto blesabo znamko manjši kot pa za en MMS.
Seveda vsi, jaz nisem nobena izjema, jočemo po časih, ko so se voščilnice množično pošiljaje, čeprav jih sami v bistvu nismo, ker smo bili prešmrkavi in po možnosti še nepismeni. Hkrati tudi elegantno preslišimo argument, da nam nihče ne brani, da vošilnic ne bi pošiljali. Pri SMSih smo tudi bolj občutljivi na ’serijska’ sporočila, ker so povsem brez domišljije in kao ‘brezosebna’. Nekaj, kar se papirnatim voščilnicam oprosti. Nostalgija?
Jaz se tolažim s tem, da s pošiljanjem sms voščil rešujem deževni gozd. Zaradi elektronskega poslovanja se ponuca manj papirja, torej se poseka manj dreves! Ekološka osveščenost par excellence! Letos sem šel še korak naprej, saj niti SMSov nisem pošiljal, zaradi česar je šlo manj energije! Da, z lenobo v bistvu pomagaš planetu! Prej z kroničnim pomanjkanjem časa, sicer, ker len pa prejšnji mesec, razen na blogu, res nisem bil. Pa še iz vseh koncev in krajev so me prepričevali, da SMS voščilnice pač niso kul. Bilo je samo vprašanje časa kdaj jim bom začel verjeti. Če bi že pošiljal, bi pošiljal kartoline z kakšnim zelo “tradicionalnim” motivom kot je recimo ta ali ta, mogoče tale. Believe it or not, jaz dejansko nekaj dam na tradicijo in zato božično-novoletne voščilnice morajo biti kičaste. Kaj takega ali takega je čisto preveč stajliš. I want to make a statement!
Letošnja praznična bera je 1 papirnato voščilo, 4 email voščilnice, 16 SMS voščil in eno nespodobno povabilo1. Božična sporočila niso všteta, ker sem ravno 26. imel čistilno akcijo na telefonu. Pošiljatelji so se lepo zmenili med sabo, saj se ‘verzi’ niso ponavljali. Nekatere imam na sumu, da so si SMSe celo sami izmislili. Ful lepo. Moj osebni favorit je mesidž številka dve, ki ga bom brez sramu pošiljal naslednje leto, če bom prišel iz svoje eko faze.
Srečno, veselo in nasmejano novo leto, polno življenskih radosti ti želim!
Takole: naj novo leto 2008 zacinglja kot: Tvegajte! Ljubite! Smejte se! Sanjajte! Delajte napake! Učite se! Vztrajajte!
V novem letu veliko širokih objemov, toplih občutkov, razigranih trenutkov, spontanih dejanj in sladkih spoznanj!
Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že gre, vse poti je treba na novo začeti. V prihajajočem letu 2008 vama želim vse najlepše!
Želim ti najboljše, najsrečnejše, najbolj veselo, najbolj zabavno, najbolj uspešno leto 2008!
Čim več imenitnih dni, takšnih, ko se nikamor ne mudi. Tistih z nasmehom na obrazu, z iskrico v očeh in toplino v dlaneh! Želim ti srečno 2008!
Želim ti pustolovsko in zapeljivo 2008!
Zaprimo skrinjo spominov preteklega leta in snujmo novo pravljico. Skrivnostno, toplo in s srečnim koncem. Srečno in zdravo v letu 2008!
Lepo praznovanje, mini novoletno sranje, zdravja, toplih objemov ter poljubov od onih, ki te imamo najrajši. Pozdravi in kušni vse okoli še zame.
Kratko naše je voščilo, samo, da bi se izpolnilo. Obilo zdravja, sreče in veselja, to je naša novoletna želja! SREČNO 2008!
Za veselje v srcu in srečo v duši ni treba odditi daleč. Le z drobno mislijo malo k znancem, pa malo k prijateljem in malo k najdražjim. Potem je svet majhen in velik hkrati, predvsem pa lepši. Naj bo takšen tudi v letu 2008, ki je pred nami.
Ni besed in zvezdic z neba, tokrat poklanjam ti lučko želja, res nio velika, a je iz srca, željo prav vsako izpolniti zna. Srečno 2008!
Obema želimo veliko sreče, ljubezni in uspehov ter da bi se videlo bolj pogosto v letu 2008.
Vse dobro v letu 2008!
V letu 2007 naj se izpolni vse, v kar upaš, naj se odkrije vse, kar iščeš, naj se uresniči vse, kar si želiš! Srečno!
Ovo je sedam guzica Deda Mrazovih irvasa. Spremaju se na start. Brzo ih pošalji dalje na sedam brojeva, da ti ne useru celu 2008. godinu. Ne vračaj!
Pazite, da katerega od zgornjih predlogov ne dobim naslednje leto, ker bom zelo hud! Spomnite se kaj svojega. Ni nujno, da je originalno. Vsi vemo, da je z dobrim voščilom enako kot z dobrim pop komadom. Vsi mislijo, da so ga sposobni napisati, le redkim pa to uspe. Pametnjakoviči!
- You know who you are [marš nazaj!]
03.01.08
Hiter novoletni apdejt (+ Soundtrack #84)
U2 Trying to Throw Your Arms Around the World
Blogos me danes ni maral. Oziroma mi je preprečil, da bi s svetom delil tisto o čemer sem v danem trenutku razmišljal. Ful škoda. Ker sem bil v filingu, da bi z vami delil novoletne pijanske eskapade ob katerih bi še Fetaliju bilo nerodno, a Blogos tega ni dovoil. Mogoče je imel tudi on mačka. Na novega leta dan nisem bil sposoben, kar sem že dokazal. Tako kot Irena, ga bom tudi jaz izbrisal iz evidence leta 2008, čeprav je tudi tisti dan imel en mičken vrhunec v obliki Breakfast at Tiffany’s. V bistvu sem doživel dva zajtrka pri Tiffanyju, vrhunec pa je bil tisti drugi z Audrey Hepburn, ker je prvi proti moji volji zapustil moje telo na enak način kot je vanj tudi prišel1. S prvega se bolj malo spomnim. Drugi so mi povedali, da sem baje z znanko obiral prijateljico, ki si je privoščila penzionerski vstop v 2008, do česar ima vso legitimno pravico, seveda! ;)A v tistem trenutku se mi je zdelo to povsem nezaslišano! O tem, kaj sem delal prvega tegameseca pa prosim vas, ki ste bili zraven, to fill me in. Fotoaparata, ki je vse moje izpade pridno beležil, se ne upam niti dotakniti, kaj šele na računalnik spraviti vse fotke (in video posnetke), da o objavljanju tega materiala na blogu sploh ne govorim. Ampak se bo tudi to zgodilo. Čist ziher.
In zakaj ta komad danes? Ker je bil dan res krasen. Tak, da bi objel ves svet.
- Po domače povedano, zbruhal sem ga, kar se je zgodilo prvič po cirka 10 letih. [marš nazaj!]
16.12.07
Morning After
Ko sem se zjutraj (opoldne) zbudil po bložiču, me je na mizi čakal tale opomnik na včerajšnji super večer:
Jaz nič ne vem o tem! Majkemi! Čeprav na drugi strani piše to:
Vse zanikam!
In protestiram, ker danes nisem imel mačka. Niti alkoholnega, niti nikotinskega, kaj šele moralnega! Žur brez teh treh simptomov zjutraj enostavno ni isti. Ampak ne se sekirat… it’s not you, it’s me! Ful hecen filing, ko se zjutraj zbudiš in zgroženo ugotoviš, da bi bil sposoben iti na šiht. Pa tako sem se trudil! I demand a rematch!
PS: Linkat se mi ni dalo, tako kot sem bil enako len pri komentiranju pri vseh vas, ki ste se potrudili in kaj napisali. Se vam bom ob jutranji kavi bolj posvetil. Prisežem! 
12.11.07
Celebrity spotting
…se je zgodil na premieri filma The Darjeeling Limited, kjer sva bila nepovabljena gosta. The Darjeeling Limited je zaključil Londonski filmski festival.
Beri: bila sva na Leicester Square in videla, da se nekaj dogaja. Plan za tisti večer je bil, da greva pogledat Atonement z Keiro Knightley. Rdeča preproga je bila v napoto. Dobesedno1. Do najinega kina so naju prijazni (!) varnostniki spustili, so pa poskrbeli, da se nisva ustavila in pogledala proti preprogi. Ko sva končno prišla do najinih kart pa sva videla Njega.
Adrien Brody. Stal je tam in počel to kar počnejo zvezde na rdeči preprogi- afnanje poziranje fotografom. Še preden sem pomislil, da bi iz torbe vzel fotkiča, naju je varnostnik že naganjal stran.
Adrien sploh ni lep. Je pa svinjsko seksi. Spet sem ga videl naslednji dan v Top Shopu v istem plašču in s hecnim klobukom na glavi. Moj prvi pravi celebrity spotting. Žal mi je da ni tiste sorte celebrity spotting, ko se zaletiš v njega in pristaneš na njegovem tiču z njim na kavi in postaneš njegov secret lover najboljši prijatelj/ plebejski zaupnik.
Adriena posvečam Nimfi. Da bo lažje zaspala.
- Premiera je bila v Odeon Leicester Square, najina predstava v sosednem Odeon Mezzanine. [marš nazaj!]
10.11.07
Kam je šel ves keš?
Kar se zapravljanja denarja tiče sem bil v Londonu prilično priden. Nisem kupoval nobenih neumnosti1. Oziroma nisem si kupil nič za oblečt. Razloga sta dva. Prvič, London shopping je vedno sestavljen iz dveh delov: pregled ponudbe prvi dan in zapravljanje kak drug dan. S tem naj bi preprečil brezglavo zapravljanje. Drugi razlog je, da sem se ob vsakem kosu oblačil, ki so mi bili všeč vprašal ‘Ali to zares potrebuješ?’ in ‘Ali nimaš doma že nečesa podobnega?’. Na mojo žalost je bil odgovor na prvo vprašanje vedno ne, na drugo pa da. I’m no fun at all. Načrtoval sem nakup nove torbe, ki si je nisem privoščil že leto in pol, in popolnih belih superg, ki bi jih lahko nosil tudi k bolj fensi opravi. Torbo sem našel takoj v Top Manu. Lahko bi rekli, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Moja nova vintidž torba, ki jo bom vlačil s sabo naslednjih nekaj mesecev:
Moja druga Dunlop torba po moji legendarni rumeni. Kupil sem jo prvo jutro, ker sem ugotovil, da se brez torbe počutim golo. Kot da bi mi manjkal del telesa. Torbo imam praktično vedno s sabo in v njej so seveda vedno tudi stvari, ki jih nikoli ne rabim. Tudi če menjam torbo, ker pač ne paše k outfitu jo bom napolnil z nepotrebnimi stvarmi… kake mape s šihta. Edini pogoj pri nakupu torbe, poleg tega da mi mora biti všeč, je, da v njo spravim mapo A4 format in da še vedno ostane prostor za moj notesnik, denarnico, telefon in mogoče kako pomarančo. Kako pičkasto od mene!
V Top Manu sem seveda vidil veliko stvari, ki bi jih imel, a zmagal je razum in (pause) množica. Seveda sem se na Oxford Street vrnil v soboto, ko je tam največ ljudi. Jaz pa v gužvi ne funkcioniram najbolje. Za shopping moram obvezno biti sam, trgovina pa ne preveč crowded. Šoping v dvoje ni zame, še posebej če kupujem sam. Zgledam precej trapasto, ker kar tavam, brez nekega jasnega cilja (na pogled), v resnici pa imam vse pod kontrolo. Ko je ta faza čekiranja mimo se hitro odločim. V gužvi je ta naporni miselni proces zelo otežen. Rabim svoj mir. Nečloveška gužva je glavni razlog zakaj sem tako iz Top Mana kot iz River Islanda prišel praznih rok. V slednjem sem vedno zapravil največ. Ena mojih najbolj priljubljenih štacun ever. Vsakič ko sem vstopil v River Island sem se počutil kot da me je mother ship poklicala nazaj k sebi. Domov. Home. Mislim, da moram spet začeti lobirati za franšizo River Island v Sloveniji. V bistvu so se enkrat že sami ponujali, pa so naši rekli ne. Ne ni dobra beseda.
Povsem praznih rok pa le nisem prišel domov. Moja DVDteka je bogatejša za 7 novih naslovov:
Fast Food Nation, The Departed, Mommie Dearest, Volver, 9 Songs, Devil Wears Prada in Boy Culture. Fast Food Nation je v bistvu za mojo bivšo svakinjo, 9 Songs pa za mojega Cimra. Z Volver sem dopolnil svojo zbirko Almodóvarja, z Boy Culture pa svojo kolekcijo filmov z GLBT tematiko. Mommie Dearest je biografija Joan Crawford, zgodba o njenih materinskih sposobnostih in dvomljivih starševskih prijemih. Pri Devil Wears Prada so me premamili izbrisani prizori. Se kdo javi za filmski večer? Anyone?
Glasbe nisem kupoval. Iskal sem Lonnie Gordon in Bijou Phillips, a ju nisem našel. Bijou je kasneje našel eMule, Lonnie pa na kompilaciji Stock Aitken Waterman Gold, ki je nisem kupil zaradi nje, ampak ker sem hotel imeti kolekcijo legendarnih trashiest pop komadov s konca 80ih let. Pri SAW je začela Kylie, recimo. Kupil za arhiv. In singalong žure v pojem avtu. Wanna go for a ride?
Jutri: Celebrity spotting in tisto za kar mi je danes zmanjkalo časa.
- Ja, relativna stvar. [marš nazaj!]
08.11.07
Pelikani, Banksy in camdenovanje
V LDN se mi je zaluštalo živalskega vrta, ki je, na mojo srečo pljunek stran od Camden Towna, glavne destinacije na dan vseh svetih. Bolj kot vse živali me je fascinirala londonska mularija, ki so jo v ZOO pripeljale šolske obveznosti. Popravek, najbolj sem si zapomnil dotičnega 10-in-nekaj let starega dečka z boljšim make-upom in lepše rdeče nalakiranimi nohti kot njegove sošolke. Pri teh smrkljicah se nisem mogel znebiti občutka, da se že v teh zgodnih najstniških letih zavedajo fetišističnosti school girl uniform, ki si jih je moral izmisliti kak dirty old man.
Ljudi v živalskem vrtu nisem slikal, čeprav sem prišel do krasne ideje, kako bi lahko sredi ZOO-ja ogradili gostinski vrt in mu po vzoru ograd z živalmi dodali tablico z osnovnimi podatki o vrsti, področjem kje živijo, stopnjo ogroženosti in podobno. Povsem bi pasalo v kontekst. Od vseh živali sem bil najbolj navdušen nad pozerskimi pelikani:
Pelikani so delali družbo zelo gejiš flamingom, ki pa so vse obiskovalce in oboževalce veselo ignorirali. Enako velja za tigre in leve in praktično za vse živali. Samo pelikani so sodelovali.
Takoj po živalskem vrtu pa v Camden oz na Camden Lock Market in Camden High Street. Na poti tja sva se seveda malo izgubila, kar pa niti ni bilo tako slabo. Po naključju sva odkrila Banksyja.
Banksy je eden izmed tistih graffiti artists, zaradi katerih se grafiti smatrajo kot umetnost. Street art pa to… Banksy je eden bolj znanih. Jaz grafita sploh ne bi porajtal, če ne bi moja sopotnica bila njegova fanica. Čistačici so družbo delali še drugi grafiti, ki pa verjetno niso Banksyjevo delo:
O Camdnu nimam kaj dodati temu, kar je pred meseci napisal chef po svojem obisku Londona. Camdenovanje mi na vseh londonskih obiskih vzame največ časa. Prvič zaradi pisane ponudbe svega i svašta, drugič zaradi gurmanske ponudbe. Tokrat dvakrat. Prvič sva šla ’samo malo pogledat’ in nekaj pojest1, drugič pa sem šel tja v namenski šoping in nazaj prišel z eno rokavico/zapestnico/wristband, ki pa ni dovolj fotogenična za ta blog. Ali pa ni dovolj fotogenična moja roka, ki na vseh slikah zgleda preveč skinny in preveč hairy. Ostale stvari, ki sem jih hotel kupiti sem videl samo enkrat, potem pa jih v tistih uličicah nisem našel več. Recimo čist noro majico z povampirjenim Mickey Mousom in ene čist hudo rokavičke brez prstov. Še vedno pa se mi kolca, ker nisem kupil smešno poceni2 second hand usnjenega 3/4 plašča. Res, da je smrdel in bil brez vseh gumbov, ampak za 10 funtov tudi če ga nikoli ne nosim. Za 10 funtov tudi če ni pravo usnje! Gumbi so pa itak najmanjši problem. Tega plašča si ne bom nikoli oprostil. It had d-mashina written all over it.
Prvi obisk Camdna je bil kul tudi zaradi tega, ker med tednom tam ni toliko ljudi. Soboto sem komaj preživel. Občudujem ljudi, ki lahko v taki gužvi normalno shoppingirajo, ne razumem pa tistih, ki z dvojnim (!) vozičkom rinejo v najbolj ozke uličice Camden Lock Marketa.
Jutri3: Kam je šel ves keš in zakaj je d-mashina za delček sekunde želel imeti spet 19 let.
- Koriandra imam dovolj za nekaj časa. [marš nazaj!]
- 10 funtov [marš nazaj!]
- Ampak bolj verjetno pojutrišnjem. [marš nazaj!]
05.11.07
Inkubator, zajtrk in fair trade kava
Bližnje srečanje s Kadilnico. Zadeva je sila zabavna. Baje je v igri bilo tudi state of the art oblikovanje. In zgleda kr luštno. Kot ena malo lepša avtobusna postaja. In ker smo kadilci prav nenormalno zabiti imaš zraven navodila za uporabo. Vse. Vključno s tem kako prižgati cigareto, kje jo držati, kam pihati, kje stati.
Kadilnice torej podpiram. Tudi zaradi tega, ker je to, kljub majhnosti, krasen družabni prostor. Tam si prisiljen, da načneš pogovor. Če je prej med kadilci bil pick up line “Maš ogenj?” je zdaj “In? Kako se vam dopade inkubator?” Preverjeno!
Inkubator je precej nevpadljiv, kar je v totalnem nasprotju s stigmatizirajočo naravo kadilskega zakona, če odšteješ Navodila za uporabo. Mogoče je pa ta stigmatizacija v očeh opazovalca. Who would know. V Jukej so kadilci očitno še bolj butasti kot v Sloveniji. Znaki za prepoved kajenja so tudi na takih mestih, kjer bi se verjetno samo Svetlana Makarovič spomnila, da bi ga prižgala. Če so kadilnice na Džouzu Pjučniku inkubatorji, so na Stanstedu bolj podobne ogradi za ovce. Staja! Samo še električni pastirji manjkajo.
Španec, ki si je enga prižgal na peronu na Liverpool Street postaji je pa itak moj heroj. Sedel je pod verjetno edinim stebrom, na katerem ni bil pripopan kljukasti križ znak za prepoved kajenja. Želim si verjeti, da je to naredil iz čiste podjebancije… You think I’m that stupid? I’ll act stupid. Ko zdaj tako razmišljam, mi je žal, da se nisem tega sam spomnil. Mogoče sem pa prevelik pussy za kadilski aktivizem. Mogoče latentni kandidat za bodočega nekadilca. Ko Če se bo to zgodilo bom verjetno ex smoker najhujše sorte… tisti, ki bo najbolj z rokami krilil in poskušal odgnati ves dim. Vse je v genih… moja mati je točno taka.
Cigaret je zame tudi integralen del zajtrka. Tudi na tešče, če je treba! V Londonu sem prvi čik prižgal na poti od hostla do Starbucksa. Zdaj ko niti v Jukej ne smem prižgat čika v kafiču me kar naenkrat nekadilska narava Starbucksa ne moti več. Moj londonski zajtrk je zgledal nekako tako:
Hostel sva imela v Bayswaterju, pljunek stran od Hyde Parka. Kot da bi Vsemogočni vedel kako jaz cenim jutranjo dozo nikotina ob mojem kofeinu je zrihtal, da so vsa londonska jutra bila sončna in več kot dovolj topla za martinčkanje na klopcah. Kava je bil tall cappuccino, v škrniclu pa se skriva zdrav, skinny cranberry+orange muffin. 1.11. so Starbucksovi stopili v holiday season in šalčke pofarbali v xmas red. Ponudba ni zaostajala. Obični kavi so se pridružili kao božični okusi po Creme Brulée, Egg Nogu in Gingerbreadu1. Ta zadeve tako lepo dišijo, da sem zadnji dan v trenutku slabosti pozabil, da je samo straight kava 2 prava kava in seveda naročil moj tall creme brulée latte. Cel dan sem bil siten. Kot da kave sploh ne bi bil. Proč vržen dnar. Seriously. Na letališču sem potem vse nadoknadil in spil en močan fair trade macchiato v Pret-a-Manger-ju.
Nazadnje ko sem bil v LDN sem od te fair trade kave bil totalno zadet. Močno ko prasica! Pret je nasploh zelo socially in environmentally conscious… njihova kava je fair trade, vse sestavine za njihove sendvičke, solatke in ostalo šaro pa v Jukej ni potovala po zraku3- ker letala obremenjujejo okolje- razen… pazi to!… bazilike! Bazilika je v Jukej priletela! Škandal! Ne vem zakaj se niso spomnili, da bi jo sami posadili v lične tegle in postavili za šank. Tudi njihovi prtički so grdi rjavi iz nebeljenega recikliranega papirja4. Ja… družbena pravičnost ni zastonj. Ampak o tem enkrat, ko bom spet pri volji, da rešujem svet. Trenutno sem v self-centered fazi.
Jutri: Bizarnost leta!
- Za prevode bosta poskrbeli AndyBaby in šuši. [marš nazaj!]
- Brez okusov ipd. [marš nazaj!]
- Vsaj za mojo solatko z rakci lahko to trdim. [marš nazaj!]
- Na njih je seveda napisana zgodbica koliko dreves so rešili zaradi tega… [marš nazaj!]
Back
Bringing sexy back to Ljubljana. 
Kaj vas čaka v prihodnjih dneh:
- d-mashinin šnelkurz kajenja na letališču Džouz Pjučnik (s težko pričakovanim in zelo ekskluzivnim prispevokm d-mashina does kadilski zakon),
- d-mashinin zajtrk v Hyde Parku,
- d-mashina in pop art,
- d-mashina spozna še enega blogerja, a kofetka z drugim (prisežem da z nobenim nič nisem imel, majkemi!),
- d-mashina se ga napije,
- d-mashina je zakompleksan, ker ni nikoli študiral kaj kreativnega v tujini in raje ostal na ušivem FDVju,
- d-mashina in pozerski pelikani v London Zoo,
- d-mashina šejka po Camdnu in odkrije Banksyja,
- d-mashina šejka po Oxford Streetu in Covent Gardnu in nič ne kupi,
- d-mashina odkrije nekaj bizarnega,
- d-mashina iz varnostnih razlogov ne gre v Harvey Nichols in Harrod’s,
- d-mashina polni svojo DVDteko,
- d-mashina sreča celebrity (twice!),
- d-mashina si želi biti star 19 let,
- d-mashina je siten, ker nimajo gatk v njegovi velikosti in končno vidi kako zgledajo famozne gatke z wonderjock tehnologijo,
- d-mashina se skurva v diskaču dvomljivega slovesa,
- d-mashina si izmisli zabavno družabno igrico,
- d-mashina se je prenajedel curryja in ne mara koriandra,
- d-mashina bere britanske zastonjske cajtnge in ve vse tamali McCannovi.
V samo eni točki sem zlagal. Kateri? Da vam olajšam… v tisti za katero si verjetno najbolj želite (jaz pa tudi), da bi bila resnična. Vse to in še več v ekskluzivni londonski fotoreportaži. Pričakujte 2-4 dele. Za umazane, ne… ogabne! podrobnosti pa se v torek zglasite na Srečanju.
