8.11.2007
Objavljeno v Kronika, šejkanje ob 23:27 avtor: dmashina
V LDN se mi je zaluštalo živalskega vrta, ki je, na mojo srečo pljunek stran od Camden Towna, glavne destinacije na dan vseh svetih. Bolj kot vse živali me je fascinirala londonska mularija, ki so jo v ZOO pripeljale šolske obveznosti. Popravek, najbolj sem si zapomnil dotičnega 10-in-nekaj let starega dečka z boljšim make-upom in lepše rdeče nalakiranimi nohti kot njegove sošolke. Pri teh smrkljicah se nisem mogel znebiti občutka, da se že v teh zgodnih najstniških letih zavedajo fetišističnosti school girl uniform, ki si jih je moral izmisliti kak dirty old man.
Ljudi v živalskem vrtu nisem slikal, čeprav sem prišel do krasne ideje, kako bi lahko sredi ZOO-ja ogradili gostinski vrt in mu po vzoru ograd z živalmi dodali tablico z osnovnimi podatki o vrsti, področjem kje živijo, stopnjo ogroženosti in podobno. Povsem bi pasalo v kontekst. Od vseh živali sem bil najbolj navdušen nad pozerskimi pelikani:
Pelikani so delali družbo zelo gejiš flamingom, ki pa so vse obiskovalce in oboževalce veselo ignorirali. Enako velja za tigre in leve in praktično za vse živali. Samo pelikani so sodelovali.
Takoj po živalskem vrtu pa v Camden oz na Camden Lock Market in Camden High Street. Na poti tja sva se seveda malo izgubila, kar pa niti ni bilo tako slabo. Po naključju sva odkrila Banksyja.
Banksy je eden izmed tistih graffiti artists, zaradi katerih se grafiti smatrajo kot umetnost. Street art pa to… Banksy je eden bolj znanih. Jaz grafita sploh ne bi porajtal, če ne bi moja sopotnica bila njegova fanica. Čistačici so družbo delali še drugi grafiti, ki pa verjetno niso Banksyjevo delo:
O Camdnu nimam kaj dodati temu, kar je pred meseci napisal chef po svojem obisku Londona. Camdenovanje mi na vseh londonskih obiskih vzame največ časa. Prvič zaradi pisane ponudbe svega i svašta, drugič zaradi gurmanske ponudbe. Tokrat dvakrat. Prvič sva šla ’samo malo pogledat’ in nekaj pojest, drugič pa sem šel tja v namenski šoping in nazaj prišel z eno rokavico/zapestnico/wristband, ki pa ni dovolj fotogenična za ta blog. Ali pa ni dovolj fotogenična moja roka, ki na vseh slikah zgleda preveč skinny in preveč hairy. Ostale stvari, ki sem jih hotel kupiti sem videl samo enkrat, potem pa jih v tistih uličicah nisem našel več. Recimo čist noro majico z povampirjenim Mickey Mousom in ene čist hudo rokavičke brez prstov. Še vedno pa se mi kolca, ker nisem kupil smešno poceni second hand usnjenega 3/4 plašča. Res, da je smrdel in bil brez vseh gumbov, ampak za 10 funtov tudi če ga nikoli ne nosim. Za 10 funtov tudi če ni pravo usnje! Gumbi so pa itak najmanjši problem. Tega plašča si ne bom nikoli oprostil. It had d-mashina written all over it.
Prvi obisk Camdna je bil kul tudi zaradi tega, ker med tednom tam ni toliko ljudi. Soboto sem komaj preživel. Občudujem ljudi, ki lahko v taki gužvi normalno shoppingirajo, ne razumem pa tistih, ki z dvojnim (!) vozičkom rinejo v najbolj ozke uličice Camden Lock Marketa.
Jutri: Kam je šel ves keš in zakaj je d-mashina za delček sekunde želel imeti spet 19 let.
Permalink
5.11.2007
Objavljeno v Kronika, šejkanje ob 23:57 avtor: dmashina
Bližnje srečanje s Kadilnico. Zadeva je sila zabavna. Baje je v igri bilo tudi state of the art oblikovanje. In zgleda kr luštno. Kot ena malo lepša avtobusna postaja. In ker smo kadilci prav nenormalno zabiti imaš zraven navodila za uporabo. Vse. Vključno s tem kako prižgati cigareto, kje jo držati, kam pihati, kje stati.
Kadilnice torej podpiram. Tudi zaradi tega, ker je to, kljub majhnosti, krasen družabni prostor. Tam si prisiljen, da načneš pogovor. Če je prej med kadilci bil pick up line “Maš ogenj?” je zdaj “In? Kako se vam dopade inkubator?” Preverjeno!
Inkubator je precej nevpadljiv, kar je v totalnem nasprotju s stigmatizirajočo naravo kadilskega zakona, če odšteješ Navodila za uporabo. Mogoče je pa ta stigmatizacija v očeh opazovalca. Who would know. V Jukej so kadilci očitno še bolj butasti kot v Sloveniji. Znaki za prepoved kajenja so tudi na takih mestih, kjer bi se verjetno samo Svetlana Makarovič spomnila, da bi ga prižgala. Če so kadilnice na Džouzu Pjučniku inkubatorji, so na Stanstedu bolj podobne ogradi za ovce. Staja! Samo še električni pastirji manjkajo.
Španec, ki si je enga prižgal na peronu na Liverpool Street postaji je pa itak moj heroj. Sedel je pod verjetno edinim stebrom, na katerem ni bil pripopan kljukasti križ znak za prepoved kajenja. Želim si verjeti, da je to naredil iz čiste podjebancije… You think I’m that stupid? I’ll act stupid. Ko zdaj tako razmišljam, mi je žal, da se nisem tega sam spomnil. Mogoče sem pa prevelik pussy za kadilski aktivizem. Mogoče latentni kandidat za bodočega nekadilca. Ko Če se bo to zgodilo bom verjetno ex smoker najhujše sorte… tisti, ki bo najbolj z rokami krilil in poskušal odgnati ves dim. Vse je v genih… moja mati je točno taka.
Cigaret je zame tudi integralen del zajtrka. Tudi na tešče, če je treba! V Londonu sem prvi čik prižgal na poti od hostla do Starbucksa. Zdaj ko niti v Jukej ne smem prižgat čika v kafiču me kar naenkrat nekadilska narava Starbucksa ne moti več. Moj londonski zajtrk je zgledal nekako tako:
Hostel sva imela v Bayswaterju, pljunek stran od Hyde Parka. Kot da bi Vsemogočni vedel kako jaz cenim jutranjo dozo nikotina ob mojem kofeinu je zrihtal, da so vsa londonska jutra bila sončna in več kot dovolj topla za martinčkanje na klopcah. Kava je bil tall cappuccino, v škrniclu pa se skriva zdrav, skinny cranberry+orange muffin. 1.11. so Starbucksovi stopili v holiday season in šalčke pofarbali v xmas red. Ponudba ni zaostajala. Obični kavi so se pridružili kao božični okusi po Creme Brulée, Egg Nogu in Gingerbreadu. Ta zadeve tako lepo dišijo, da sem zadnji dan v trenutku slabosti pozabil, da je samo straight kava prava kava in seveda naročil moj tall creme brulée latte. Cel dan sem bil siten. Kot da kave sploh ne bi bil. Proč vržen dnar. Seriously. Na letališču sem potem vse nadoknadil in spil en močan fair trade macchiato v Pret-a-Manger-ju.
Nazadnje ko sem bil v LDN sem od te fair trade kave bil totalno zadet. Močno ko prasica! Pret je nasploh zelo socially in environmentally conscious… njihova kava je fair trade, vse sestavine za njihove sendvičke, solatke in ostalo šaro pa v Jukej ni potovala po zraku- ker letala obremenjujejo okolje- razen… pazi to!… bazilike! Bazilika je v Jukej priletela! Škandal! Ne vem zakaj se niso spomnili, da bi jo sami posadili v lične tegle in postavili za šank. Tudi njihovi prtički so grdi rjavi iz nebeljenega recikliranega papirja. Ja… družbena pravičnost ni zastonj. Ampak o tem enkrat, ko bom spet pri volji, da rešujem svet. Trenutno sem v self-centered fazi.
Jutri: Bizarnost leta!
Permalink
5.11.2007
Objavljeno v Kronika, brezfotk, šejkanje ob 00:22 avtor: dmashina
Bringing sexy back to Ljubljana. 
Kaj vas čaka v prihodnjih dneh:
- d-mashinin šnelkurz kajenja na letališču Džouz Pjučnik (s težko pričakovanim in zelo ekskluzivnim prispevokm d-mashina does kadilski zakon),
- d-mashinin zajtrk v Hyde Parku,
- d-mashina in pop art,
- d-mashina spozna še enega blogerja, a kofetka z drugim (prisežem da z nobenim nič nisem imel, majkemi!),
- d-mashina se ga napije,
- d-mashina je zakompleksan, ker ni nikoli študiral kaj kreativnega v tujini in raje ostal na ušivem FDVju,
- d-mashina in pozerski pelikani v London Zoo,
- d-mashina šejka po Camdnu in odkrije Banksyja,
- d-mashina šejka po Oxford Streetu in Covent Gardnu in nič ne kupi,
- d-mashina odkrije nekaj bizarnega,
- d-mashina iz varnostnih razlogov ne gre v Harvey Nichols in Harrod’s,
- d-mashina polni svojo DVDteko,
- d-mashina sreča celebrity (twice!),
- d-mashina si želi biti star 19 let,
- d-mashina je siten, ker nimajo gatk v njegovi velikosti in končno vidi kako zgledajo famozne gatke z wonderjock tehnologijo,
- d-mashina se skurva v diskaču dvomljivega slovesa,
- d-mashina si izmisli zabavno družabno igrico,
- d-mashina se je prenajedel curryja in ne mara koriandra,
- d-mashina bere britanske zastonjske cajtnge in ve vse tamali McCannovi.
V samo eni točki sem zlagal. Kateri? Da vam olajšam… v tisti za katero si verjetno najbolj želite (jaz pa tudi), da bi bila resnična. Vse to in še več v ekskluzivni londonski fotoreportaži. Pričakujte 2-4 dele. Za umazane, ne… ogabne! podrobnosti pa se v torek zglasite na Srečanju.
Permalink
30.10.2007
Objavljeno v Glasba, Kronika, soundtrack, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
The Clash London Calling
Ja, d-mashina gre na dopust. London je darilo samemu sebi za rojstni dan. Bom v odlični družbi, ki že sama po sebi obljublja nepozabnih pet dni. Kaj bova počela? Še čakam na potrditev programa s strani programske vodje tega izleta.
Vračam se v nedeljo. Do takrat bo vsak dan z vami priljubljena rubrika Soundtrack. Mogoče se pa kaj vmes oglasim.
Permalink
17.10.2007
Objavljeno v Glasba, Kronika, soundtrack, šejkanje ob 08:17 avtor: dmashina
Alanis Morissette Hands Clean
Popolnega poročila za včeraj ne bo. Not quite. Povem samo to, da sem včeraj sestankoval v naših headquarters in da dejansko imajo resne namene z mano v tej firmi, kar je zelo kul. Nisem še čisto zares napredoval (za to bo treba počakati še nekaj časa), me pa čaka enomesečno usposabljanje za eno drugo delovno mesto… da vidijo če sem ‘iz pravega testa’. Dajejo mi najboljšo priložnost, da se izkažem. Začnem na svoj rojstni dan, Zato bo ta teden rahlo naporen in ne bo časa za nič drugega kot za soundtracke in kratke apdejte na tem blogu, ker moram dati v višjo prestavo in s tretjo menjavo izložb zaključiti do sobote, čeprav sem načrtoval, da bom končal šele enkrat sredi naslednjega tedna. Pa izvedel sem, da se me v firmi drži reputation ’tistega z težkim karakterjem’. Ne vem zakaj, ampak vzel sem kot kompliment. Sicer pa, če je treba, se znam tudi lepo obnašati. Unbelievable! Komaj čakam! 
In zakaj Alanis? Prihajam v nostalgično glasbeno fazo, Alanis pa mi je bila v srednji šoli in tudi kasneje prilično kul. Hands Clean je moj najljubši njen komad takoj po You Oughta Know.
Permalink
12.10.2007
Objavljeno v Glasba, Kronika, rants+raves, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Leeloojamais so s prvim proper koncertom z novo pevko Kristino Christine ratali pravi band. Kot sem že parkrat omenil mi je v bistvu super, da niso poiskali nove Lare ampak šli v eno drugo smer in našli ultra seksi svetlolaso pupo, ki ima talent in “talent”.
Me, Myslef, and Irene smo si prvo vrsto delili z puncami, ki so verjetno bile kake Kristinine sošolke. Takoj po njej so bile prav one najbolj fotografirane osebe večera. Nina Osenar si je povsem sama kriva… kaj pa se ni zgužvala v prvo vrsto. Pri vseh teh lepih puncah pa seveda nisem mogel is svoje gejevske kože… opazil sem samo nepomembne malenkosti zaradi česar te bejbike v resnici niso bile nič manj lepe. Tako me je pri ’sošolkah’ zmotilo, da so imele preveč odrasel make up… ne vem zakaj te smrkljice make up-a ne prišparajo za tista leta, ko bodo imele kožo zares zjebano. Namesto, da bi občudoval Kristinino super seksi ritko in “talent” me je zbodel šlampasto zašit outfit, ki ji ni naredil prav nobene usluge. Pri gostji Jadranki Juras sem se zapičil v njen nos in ‘nekovencionalni’ stil, pri Dagiju sem se spotaknil ob njegov weight problem, čeprav sem na koncu ugotovil, da potrjuje mojo teorijo o seksi basistih…. pa še kak primer bi se našel. So pa Kristinini čevlji bili blazno kul. Njenih prihodnjih modnih kiksov se veselim skoraj tako kot nove Madonnine plate ali novega izpada Amy Winehouse. I’m such a fag!
Pa glasba? Zašpilali so celotno novo plato in nekaj Larinih komadov. Vsem Kristina Christine ni bila ravno kos. Ne zameri mi je izpadel OK, Ljubavi, recimo, pa je kar kričal po tem, da ji nekdo vzame mikrofon iz rok. Ampak ja… bilo bi jako sumljivo, če bi že njen prvi tazaresni koncert bil popoln. Popolnost je dolgočasna. Vrhunec koncerta je bil duet z Jadranko Juras, ki je nadomeščala Aleksandro Kovač pri komadu Mi. Aleksandra couldn’t make it tonight due to prior engagements. Še dobro, da je niso preveč naglas obljubljali. Drugi vrhunec je bilo odlično sprejeto gostovanje Perpetuum Jazzile, ki so priredili Ne zameri mi, največi hit Leeloojamais to date. Ni mi pa jasno zakaj so ob koncu morali ponoviti Čas je… rahlo nepotrebno. Za isti komad obljubljajo tudi videospot. Upam, da nanj ne bomo čakali tako dolgo kot smo čakali na Moment Like This Nine Osenar… meni se zdi res fino, da spot debitira takrat, ko je komad še aktualen.
The lady has potential. Potencial, da postane prvokategorna frontwomangirl. Ko pride iz trenutne not-a-girl-not-yet-a-woman faze in ko ukroti svoj seksapil bo tudi band na vrhuncu. Še posebej, če se izkaže, da premore vsaj nekaj osebnosti, torej, da je more than just a pretty face. Upam, da ji kakšna solo kariera ne bo prehitro zadišala. I fear that. Sicer so pa Leeloojamais vedno bili več kot le glavna vokalistka. Netravmatična zamenjava Lare s Kristino Christine to samo potrjuje.
Permalink
10.10.2007
Objavljeno v Glasba, Kronika, rants+raves, šejkanje ob 22:08 avtor: dmashina
Zagreb was a blast, baby, Zagreb was a blast!
Tukaj je dokaz. Ne pričakovat preveč, ker se prav nič ne vidi, sliši pa se še preveč. Z nečim sem se moral pofočkat.
Starlight. Pri Knights of Cydonia še bolj hrešči. Ni bilo dovolj placa na telefonu, da bi ujel cel komad, je pa res, da se mi je mudilo skakat. Posledice še zdaj čutim. Glave že cel dan ne morem premikat in nobena masaža ne zaleže.
Kaj dodati temu kar so napisali Irena, AndyBaby, Teoo, Cherry in Betty? Da sem lahko samo sanjal o setlisti iz Londona, upravičeno upal, da se bodo ponovile vsaj Atene in se bal, da bomo dobili isto kot Beograd. Guess what? Dobili smo isto kot Beograd!. Ko sem ugotovil, da dvorana ne bo pokala po šivih mi je bilo jasno, da bodo odšpilali takratko. Ampak vseeno super izkušnja in koncert leta. Vsaj zame. Izpeljan strogo profesionalno, brez čustvenih izlivov in z minimalno komunikacijo z občinstvom… to je pač njihova služba, s tem plačujejo račune. Jaz več od takih bandov niti ne pričakujem. Vrhunci? Knights of Cydonia, Feeling Good, Invincible, New Born in Take a Bow. Cel setlist iz Zagreba najdete tukaj.
PS: Sem se pa totalno zatreskal v basista. Niti malo ni lep, ampak je pa svinjsko seksi. I’d do him.
Permalink
7.10.2007
Objavljeno v Gay stuff, Kronika, soundtrack, šejkanje ob 13:20 avtor: dmashina
Včerajšnji večer je bil… lots of fun! Ampak sem pa bil priden fant. Zelo priden! 
Safe sex paketek je tudi tokrat ostal nedotaknjen, a ne zato, ker bi jaz bil into bareback. Razlogi so drugje. Včasih je opazovanje, čekiranje lepih dečkov, kar se mogoče razvije v nedolžen flirt, lahko pa tudi ne, povsem dovolj, da pod večer narišeš plus. Window shopping. Včasih bolj zabavno početje kot pa dejansko šopingiranje. Vsaj živci ostanejo nedotaknjeni, denarnica pa bolj polna. Pa še zaloga kondomov se veča.
Window shopping je “an activity that shoppers engage in by browsing though glass windows of a shop for entertainment. Sometimes they like what they see and might try on the item(s) or imagine purchasing these items without actually purchasing, possibly just to pass the time between other activities, or planning a purchase.” Tako se verjetno počuti marsikateri single, ko gre žurati. Vsaj jaz se. Preverjaš ponudbo na trgu, mogoče kaj pomeriš, a na koncu ne kupiš, čeprav si mogoče lahko privoščiš. In kaj je najlepše? Window shopping je lahko tudi kolektivni šport. In takrat je tudi najbolj zabaven. Kot igranje taroka… lahko ga igraš sam na netu, ampak to ni to… It takes two… at least! Včeraj sem na veliko windowshopal… videl kar nekaj všečnih artiklov… pomerjal bolj malo… v kabino nisem stopil… primerjal med sabo, tehtal, razmišljal, če je cena primerna in če bi to na meni sploh dobro stalo… bil v dvomih glede kvalitete materiala in upravičenosti slovesa določenega branda… the verdict? V resnici ga ni… samo potrditev, da so nekateri artikli brezčasni. Klasika. Taka, ki ne bo nikoli out of fashion in ti bo vedno razburkala domišljijo…
Včerajšnji večer pa je zame zaznamovalo tudi čakanje na tisti en komad. Z mojim (nesojenim) soplesalcem sva ga zamudila dvakrat (!). Ampak še bodo prilike. Upam. Bilo bi škoda. Današnji soundtrack je zato Timbaland The Way I Are.
You know who you are. 
Permalink
28.09.2007
Objavljeno v Glasba, Kronika, Zabava, rants+raves, šejkanje ob 07:00 avtor: dmashina
Oziroma Seve Does Križanke. Ker sem šel raje na pivo kot pa letel domov pisat blog, bo poročilo bolj klavrno. Al’ pa tut ne.
Zvezd kot je Severina Slovenci ne bomo nikoli imeli. Slovenci pač nimamo velikih zgodovinskih travm, na podlagi katerih bi se razvil naš nacionalni patos, ki se najbolj elegantno manifestira skozi popularno glasbo. Pomanjkanje pravih zvezd pri nas je, vsaj zame, dokaz, da nam gre zelo lepo in da se v bistvu nimamo kaj pritoževati. Globalno gledano. Zame majhnost ni izgovor. Helena Blagne bi ratala zvezda Severininega kova samo v primeru, če bi že v samem štartu zafurali to državo. Seve je imela to “srečo”, da se je ob istem času zgodil Tudjman, ona pa je narod s svojo muziko tolažila. In sprejeli so jo za svojo. Če bi mi imeli svojega Tudjmana, bi tudi imeli svojo Severino. Ampak je ne rabimo. Kar je v bistvu kul. Razen za tistih par frikov, ki nas zvezdništvo in podobne bedarije blazno fascinirajo. Upam si trditi, da je jamranje v Sloveniji samo poza. Da v resnici ni tako hudo, še posebej če si vzamemo za primerjavo katere druge države, ki so štartale nekje ob istem času kot mi. Ampak OK… jamranje/ kritiziranje ima svojo družbeno funkcijo.
Anyway… Seve me je kar fajn presenetila. Najprej nisem imel namena iti, a sem si sredi dneva premislil. In zaradi karte šel v minus na računu((In zaradi čevljev, jakne in drugih bedarij.)). Zapela je vse svoje “pomembne” komade z izjemo Mala je dala, predstavila pa je tudi Theme from Petelinji zajtrk oziroma Gardelin, ki zna ratati ena izmed njenih signature balad. Mene je v trenutku osvojila. Začela je s stajlingom večera s Hrvatico, kar je bil edini komad z albuma Severgreen. Dejansko sem ji verjel, da je imela tremo, ker se je prav ufurala šele pri kakem četrtem komadu (Mili moj). In potem čisto not padla. Prava profesionalka… niti mraz je v resnici ni zmotil, čeprav je vmes neki pojamrala da jo zebe, a se ni oblekla. Velik plus. Njenim outfitom dolgi rokavi pač ne bi pasalo. Pa še za zlate vročke hlačke bi bili prikrajšani. Izgubila jih je Pika Božič style, a izpadla precej bolj kul. Koncert je korak naprej od njenih prejšnjih dveh velikih turnej. Vsaj kar se imidža tiče. Vse na svojem mestu. Glasba? Daj mi daj in Moja štikla rabita več kot samo štiri glasbenike, kar pomeni, da live verzije ne bodo nikoli presegle studijskih posnetkov. Moja velika želja je, da enkrat slišim Daj mi daj vživo tako kot se spodobi. Vedno nekaj manjka. Enako velja za Štiklo.
Gostje? Luka Nižetić, Klapa Nostalgija in Saša Lošić, ki pa jih sploh ni rabila omenjat na plakatih, kot to rade delajo slovenske starlete. People came to see her. Zasoljene karte so se izplačale. Špilala je dve uri in pol. In res se je potrudila. She’s a performer. Vrhunski performer, ki ji publika je iz roke. Takih pri nas ne delajo.
Pa še setlist: Hrvatica/ Tvoja prva djevojka/ Dodirni mi koljena/ Mili moj vs New York, New York/ Ti si srce moje (duet z Nižetićem)/ Proljeće (Luka Nižetić solo)/ Ajde, ajde zlato moje/ Daj mi daj/ Daj da biram/ Paloma nera/ Da si moj/ (Klapa Nostalgija solo)/ Gardelin/ Dalmatinka/ Pogled ispod obrva/ Prijateljice/ Od rođendana do rođendana (duet s Sašo Lošićem)/ Ako su to samo bile laži (Saša Lošić solo)/ Trava zelena/ Djevojka sa sela/ Ante vs Billie Jean/ (predstavitev benda)/ Krivi spoj/ Iznad Tešnja zora sviče/ Ja samo pjevam/ Moja štikla/ Virujen u te.
Pravega bisa ni bilo, vseeno pa vidim kje bi ‘morala’ biti… prvi konec po Ante, drugi po Ja samo pjevam. Recimo. To so tisti komadi, s katerimi se zaključujejo koncerti. Predstavitev benda je bila hudo razvlečena, vmes pa so zašpilali cel komadov. Od “naše” Golice pa do Jump od Van Halen in tistih trapastih hrvaških žurerskih Ništa kontra Splita in Večeras je naša fešta. Zarad teh 20 minut smo bili prikrajšani za Mala je dala, Adam i Seva in recimo Kad si sam ali Sama na sceni. Jap, d-mashina je fan.
Za današnji soundtrack tako izbiram Sefko. Mili moj recimo. Čeprav ga je Kesovija prva pela.
Permalink
23.09.2007
Objavljeno v Kronika, šejkanje ob 21:06 avtor: dmashina
Nedelje so kul. Ampak samo če je lepo vreme. Lahko se ti tudi plani podrejo, pa je še vedno kul… danes bi namreč z najljubšim bivšim morala gledati finale teniškega turnirja v Portorožu. Karte so bile seveda vse razprodane, kar pa ni pokvarilo nedeljskega popoldneva. Dobil sem svojo porcijo morja, sonca in millefoglie. Pa tudi pizza je bila OK. Uneventful, ampak OK.
Pa še nekaj s fotošutinga na enem od pomolov:
Permalink
