5.01.2009
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 22:46 avtor: dmashina
Vsakega pol leta ista zgodba.
Povprečen potrošnik ne ve kako razprodaje delujejo. Pri razprodajah je point v tem, da prodaš obstoječe zaloge. Najboljši (najbolj prodajani) kosi ne vzdržijo do razprodaj. To pomeni, da za razprodaje ostanejo kosi, ki jih prej nihče ni hotel kupiti, bodisi zato ker so preveč posebni, bodisi zato ker so pač odurni. Tudi to se zgodi.
Človek s povprečnim okusom bo na razprodajah zelo težko dobil tisto kar išče iz zgoraj navedenih razlogov, zato je najslabši možni nasvet, ki ga slovenski modni poznavalci dajejo slovenskim potrošnikom ta, da se na razprodajah najbolj splača kupovati “klasične” kose… mala crna, bela srajca, črn plašč… WRONG! Najbolj klasični (ali celo dolgočasni) kosi so prvi prodani, povsem verjetno že mesece pred začetkom razprodaj. Ravno za kose, ki jih nosiš več kot le eno sezono se splača plačati polno ceno. Če že, so razprodaje idealen čas za nakup malo drugačnih kosov, takih, ki so aktualni samo eno sezono. Na razprodajah boš težko dobil klasične jeans hlače, lahko pa dobiš fenomenalne slimfitke, ker jih povprečen Slovenec pač ne bo nikoli oblekel, ker prisega na dolgčas. Na razprodajah boš težko dobil par navadnih salonarjev. Lahko pa za dobro ceno dobiš do konca hude lakaste škornje, ki so jih namesto 30, prodali samo 3 pare. Unikatnost ne rabi biti draga.
Torej… po pameti. In ne preveč pričakovati. 
Boljše je sploh nič pričakovati. Tako ne moreš biti razočaran.
Permalink
25.02.2008
Objavljeno v Film, Nečimrnost, rants+raves, šejkanje ob 23:46 avtor: dmashina
…sem spal. Ampak se ne sekiram. Itak sem Oskarje gledal samo zaradi njiju
Oskarjev mi še nikoli ni uspelo pogledati v celoti. Letošnji niso prav nobena izjema, čeprav sem imel krasen načrt, kako bom čez celotno prireditev SMS-al Ireni in tako preprečil, da bi celotno zadevo prespal. Potem sem pravočasno prišel do modre ugotovitve, da Irena v bistvu dela in se ne spodobi, da jo motim med šihtom. Red Carpet event sem prebedel brez problemov, tazaresna prireditev pa mi je, tako kot vsakič do zdaj, predstavljala prevelik izziv. Imam se na sumu, da sem zakinkal že prej, ker mi je vse skupaj prehitro minilo in enostavno ne pristanem na to, da je bila podelitev tako zanimiva, da je čas kar letel. Takoj po Tildi me je zmanjkalo. Zanimivo, ampak vsakič me zmanjka takoj po tem, ko podelijo oskarje za stranske igralce.
Svoji zvezirani notranji uri se lahko zahvalim, da sem se zbudil ravno, ko se je na oder prikotalil Forest Whitaker, da podeli oskarja Marion Cotillard. Ker so v treh od štirih igralskih kategorijah zmagali moji favoriti sem vedel, da bi bilo preveč pričakovati, da bo zmagal še Johnny Depp, zato sem se nagnal v posteljo.
Oblekce bomo gledali pri Ireni, svoj top 5 pa lahko vseeno napišem: Marion, Penelope Cruz, Hilary Swank, Heidi Klum in Cameron Diaz. Posebno omembo si zaslužita Vanessa Paradis in Tilda, seveda, črno piko pa Ellen Page in Johnny Depp za katastrofalno izbiro čevljev. Johnny naj te kritike ne jemlje preveč osebno ampak bolj kot kak opomin.
Permalink
6.01.2008
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 22:28 avtor: dmashina
Jutri nastopi eden mojih najljubših delovnih dni v letu. Prvi dan razprodaj. Zakaj? Ker čisto zares uživam v delu z ljudmi, na jutrišnji dan pa jih bo v trgovini največ v celem letu. Čeprav imam namen delati cel dan, se tega blazno veselim, ker bo hitro minilo. Priprave na razprodaje in “družinske” obveznosti, ki so po novem pomembnejše od bloga, so tudi glavni krivec, zakaj nisem napisal celega kupa objav ob zaključku leta, ki jih bom tudi brez sramu preskočil, ker bodo počasi povsem neaktualne.
Tale zapis, ki je nastal ob začetku poletnih razprodaj, bo brez dvoma tudi tokrat zelo aktualen. Zaradih takih zabavnih in predvsem poučnih zgodbic, ki ti na en hecen način polepšajo dan, se splača delati v trgovini. Neprecenljivo. Zato jutri vljudno vabljeni. Gužva, ki je sestavni del razprodaj, in ima podoben čar kot gužva, ki je sestavni del veselega decembra ob Ljubljanici. Brez gužve pač ni isto. Razprodaje sicer niso več to kar so bile, ker nikomur ne pade na kraj pameti, da bi na prvi dan razprodaj trgovino odprl že ob polnoči, kot je bila lepa slovenska navada par let nazaj.
Jutri torej vljudno vabljeni.
Permalink
29.12.2007
Objavljeno v Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 22:02 avtor: dmashina
Moj najljubši del praznikov so darila. Še posebej, če se z njimi lahko važim, kot se bom v današnji božični fotoreportaži. Odkar sem velik fant so darila domačih bolj kot ne simbolična, a se v bistvu ne pritožujem, ker sem svoj fond za darila pokuril nekje sredi najstniških let. Playstationa sicer nisem nikoli dobil, sem pa bil blazno važen, ko sem kot prvi od mulcev v razredu dobil nintendo, za katerega se sploh ne spomnim kaj se je z njim zgodilo. Pa tako lepo bi bilo imeti doma kak vintage gadget. Niti tastarega walkmana na kasete nimam, niti videorekorderja, ki sem ga vrgel stran zato ker stilsko ni pasal v mojo preurejeno sobo v Mariboru, ki je zdaj postala priročno skladišče. Najlepše skladišče na svetu. Razmišljam, da bi jo spremenil v kadilnico. Balkon ni več zabaven.
Anyway… tisti dedek Mraz od mojega najdražjega Cimra mi je dal vedeti, da sem bil zelo priden fant letos. Posebej zame je šel po darila v Pariz in prinesel nekaj stajliš in sladkega in nekaj stajliš.
To je stajliš in sladko. Od zunaj zgleda kot škatlica z nakitom, od znotraj pa…
…kot tempera barvice? V resnici pa je to ena zelo posh bonboniera. Tako posh, da si privoščim samo eno čokoladko na dan. Čokoladke imajo okuse bambus, wasabi, earl grey in tiste bolj običajne po jagodi, karameli in dolgočasnem kokosu. Jaz očitno nisem dovolj posh, ker teh izbranih okusov ne porajtam… zame ima vse okus po… hmm… čokoladi! Taki zelo fini čokoladi. Mogoče je pa razlog v tem, da odkar sem v Barceloni par let nazaj jedel čokolatine z slanimi fileti me chocolate-wise ne more nič več presenetiti.
Zraven te posh bonboniere sem dobil še eno ‘običajno’ mlečno čokolado z okusom po millefoglie, ki pa je je zmanjkalo v 10 minutah. Bila tako dobra, da sem si vmes privoščil pol urni dremež. Ostali kulinarični presežki so še ene hecne marmelade z okusom po čokoladi in hruški ter macarons, ki sva jih do konca pospravila po današnjem kosilu, prazno škatlico pa se mi je zdelo rahlo neumno slikat.
Posh bonboniera je bila odgovor na ‘prinesi mi neki iz Pariza’, kar nikakor ne šteje kot darilo dedka Mraza. Kot uradno novoletno darilo štejem tole:
Notranjost na meni izgleda nekako tako:
Govorim o majčki. Red truly is my color. Ti definitivno ni en obični t-shirt, ker obični t-shirti pač niso nikoli krojeni. Odločno zanikam, da je z izbiro motiva Roomie Dearest hotel kaj povedati. Najbolj pomembno je, da sem končno lastnik nečesa by Vivienne Westwood. I’m a big fan! Fan od Vivienne in mojega najdražjega Cimra.
Permalink
13.12.2007
Objavljeno v Nečimrnost, disklejmer, šejkanje ob 22:13 avtor: dmashina
DISCLAIMER: Tale zapis nima nobene veze s tem od predrage šuši. Res ne! Majkemi!
Svojo ljubezen do čevljev sem že večkrat javno izkazal. Tokrat bo govora o mojih zadnjih ljubicah:
Te so bile darilo od mojega najdražjega Cimra za rojstni dan. Kupil mi je najbolj domiselno darilo ever! Darilni bon za Emporium. Tako žleht kot zna biti me čudi da nisem dobil bona za H&M, kjer po novem lahko kupujem samo nogavice in gatke ne smem več zapravljat, ker sem konkurenca.
Čista poezija. Moj Cimer si je kak teden pred mano kupil ene od iste firme. Nekateri predrzneži trdijo, da so isti, a jaz, roko na srce, ne vidim podobnosti. They’re so different! Takšni so njegovi:
Ti najboljši gležnarji na svetu po stari čeveljski navadi posvojitve niso najbolje sprejeli. Toliko denarja gre za njih, one pa mi mojo radodarnost vrnejo tako, da me počasi ubijajo. A ker imam veliko izkušenj s shoes with an attitude, se nisem tako hitro predal. Ti so bili kar trmasti… šele po enem mesecu hoje v njih so se noge navadile na čevelj čevlji navadili na noge. Hoja po kockah v stari Ljubljani je bila še posebej mučna… olajašanje, ko sem jih sezul, pa naravnost orgazmično.
Po enem mesecu prevzgoje so uradno postali najbolj udobni čevlji kar sem jih kdaj nosil. Najboljše pa je, da se furajo na znucan videz… več jih nosiš, lepši so! Povsem drugačna zgodba je s temi lepotci. Lepi so samo takrat, ko z njimi hodiš po stanovanju. Sindikalni novoletni žur so namreč komaj preživeli. So pa vseeno bili v boljšem stanju kot pa jaz jutro po tem. Baje sem imel vmes odprt šlic, a ne obstajajo nobeni dokazi, niti se incidenta ne spomnim, kar v bistvu pomeni, da se nič ni zgodilo. Vsi pa mi zagotavljajo, da je moj jezik ostal tam kjer mu je mesto. Na slikah zgledam prilično OK, je pa res, da je pozornost nase preusmeril sodelavec, ki ne bi verjel, da je bil na žuru, če ne bi videl dokaznega materiala. In ko smo že pri žurih… kaj naj oblečem za bložič in kaj naj prinesem za jest?
Permalink
10.11.2007
Objavljeno v Film, Kronika, Nečimrnost, šejkanje ob 21:30 avtor: dmashina
Kar se zapravljanja denarja tiče sem bil v Londonu prilično priden. Nisem kupoval nobenih neumnosti. Oziroma nisem si kupil nič za oblečt. Razloga sta dva. Prvič, London shopping je vedno sestavljen iz dveh delov: pregled ponudbe prvi dan in zapravljanje kak drug dan. S tem naj bi preprečil brezglavo zapravljanje. Drugi razlog je, da sem se ob vsakem kosu oblačil, ki so mi bili všeč vprašal ‘Ali to zares potrebuješ?’ in ‘Ali nimaš doma že nečesa podobnega?’. Na mojo žalost je bil odgovor na prvo vprašanje vedno ne, na drugo pa da. I’m no fun at all. Načrtoval sem nakup nove torbe, ki si je nisem privoščil že leto in pol, in popolnih belih superg, ki bi jih lahko nosil tudi k bolj fensi opravi. Torbo sem našel takoj v Top Manu. Lahko bi rekli, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Moja nova vintidž torba, ki jo bom vlačil s sabo naslednjih nekaj mesecev:
Moja druga Dunlop torba po moji legendarni rumeni. Kupil sem jo prvo jutro, ker sem ugotovil, da se brez torbe počutim golo. Kot da bi mi manjkal del telesa. Torbo imam praktično vedno s sabo in v njej so seveda vedno tudi stvari, ki jih nikoli ne rabim. Tudi če menjam torbo, ker pač ne paše k outfitu jo bom napolnil z nepotrebnimi stvarmi… kake mape s šihta. Edini pogoj pri nakupu torbe, poleg tega da mi mora biti všeč, je, da v njo spravim mapo A4 format in da še vedno ostane prostor za moj notesnik, denarnico, telefon in mogoče kako pomarančo. Kako pičkasto od mene!
V Top Manu sem seveda vidil veliko stvari, ki bi jih imel, a zmagal je razum in (pause) množica. Seveda sem se na Oxford Street vrnil v soboto, ko je tam največ ljudi. Jaz pa v gužvi ne funkcioniram najbolje. Za shopping moram obvezno biti sam, trgovina pa ne preveč crowded. Šoping v dvoje ni zame, še posebej če kupujem sam. Zgledam precej trapasto, ker kar tavam, brez nekega jasnega cilja (na pogled), v resnici pa imam vse pod kontrolo. Ko je ta faza čekiranja mimo se hitro odločim. V gužvi je ta naporni miselni proces zelo otežen. Rabim svoj mir. Nečloveška gužva je glavni razlog zakaj sem tako iz Top Mana kot iz River Islanda prišel praznih rok. V slednjem sem vedno zapravil največ. Ena mojih najbolj priljubljenih štacun ever. Vsakič ko sem vstopil v River Island sem se počutil kot da me je mother ship poklicala nazaj k sebi. Domov. Home. Mislim, da moram spet začeti lobirati za franšizo River Island v Sloveniji. V bistvu so se enkrat že sami ponujali, pa so naši rekli ne. Ne ni dobra beseda.
Povsem praznih rok pa le nisem prišel domov. Moja DVDteka je bogatejša za 7 novih naslovov:
Fast Food Nation, The Departed, Mommie Dearest, Volver, 9 Songs, Devil Wears Prada in Boy Culture. Fast Food Nation je v bistvu za mojo bivšo svakinjo, 9 Songs pa za mojega Cimra. Z Volver sem dopolnil svojo zbirko Almodóvarja, z Boy Culture pa svojo kolekcijo filmov z GLBT tematiko. Mommie Dearest je biografija Joan Crawford, zgodba o njenih materinskih sposobnostih in dvomljivih starševskih prijemih. Pri Devil Wears Prada so me premamili izbrisani prizori. Se kdo javi za filmski večer? Anyone?
Glasbe nisem kupoval. Iskal sem Lonnie Gordon in Bijou Phillips, a ju nisem našel. Bijou je kasneje našel eMule, Lonnie pa na kompilaciji Stock Aitken Waterman Gold, ki je nisem kupil zaradi nje, ampak ker sem hotel imeti kolekcijo legendarnih trashiest pop komadov s konca 80ih let. Pri SAW je začela Kylie, recimo. Kupil za arhiv. 
In singalong žure v pojem avtu. Wanna go for a ride?
Jutri: Celebrity spotting in tisto za kar mi je danes zmanjkalo časa.
Permalink
19.09.2007
Objavljeno v Nečimrnost, advertising, šejkanje ob 15:45 avtor: dmashina
Spet sem zapravljal. Tem lubicam nisem mogel rečt ne.
Pa še reklama:
Ja, sem ponosen lastnik brand new lakastih čevljev. Ko sem jih lani videl v La Coruni jih seveda nisem kupil, kar sem obžaloval celo leto. Zdaj pa so me našli. Niso najbolj nosljiva stvar na svetu, kar pomeni, da jih bom obul ravno dvakrat na leto. They’re special. Ampak jih bom znal nosit. 
Zdaj pa izvolite… zgražajte se.
Permalink
21.08.2007
Objavljeno v Nečimrnost, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Najprej sem mislil počakat na iPhone, danes pa sem začutil, da je pravi čas, da si omislim novo igračko. Pa ne, da bi se hotel potolažit, ker sem nafrišno samski. Moja terapija so čevlji, ne telefoni. Anyway, ostajam pri Nokijinih N-Series telefončkih. N95 namesto N70. Z Nokio nisem nikoli imel problemov. Edini problematični so Sony Ericssoni, ki me organsko ne marajo. Samo dotaknem se jih pa nekaj crkne. Častna pionirska!
V glavnem… N70 je v bolj klavrnem stanju. Vizualno. Estetskega posega je že bil deležen- zamenjava ohišja. Originalnega je zamenjal “cheap” ponaredek, kupljen v Camden Townu. Nova oblekca se je sčohala še hitreje kot originalna. It doesn’t look nice. Jaz pa rabim met lep telefon. Yes, I’m that shallow. Telefon je zame najprej modni dodatek, šele potem pride na vrsto njegova funkcionalna vrednost. Pa tudi tukaj sem v bistvu zelo zahteven. Kaj vse od telefona pričakujem ne bom našteval, ker bi se ziher našel nekdo, ki bi me prepričal, da obstaja kaj cenejšega, ki zna vse tisto, kar jaz hočem. Party poopers.
Pa še fotke:
Škatla:
Vsebina škatle:
Meeting the ex.
Moji gadgeti imajo grdo navado, da se strmajo takoj, ko v stanovanje pride lep, mlajši, zmogljivejši model, ki ga bo zamenjal. Ta plavi cigl se presenetljivo dobro drži. Mogoče zaradi tega, ker ve, da ga čaka ljubeč nov lastnik. Moj foter se je nesebično ponudil, da ga posvoji.
PS: Ime mu bo Poldi. Tako kot vsem dozdajšnjim.
Permalink
15.08.2007
Objavljeno v Nečimrnost, morning sickness, šejkanje ob 08:23 avtor: dmashina
Crocs namreč. Nad njimi sta nos vihala, med drugimi, tudi Irena in Matty. Teta iz Amerike jih je z največjim ponosom razkazovala po Ljubljani in ni mogla prehvaliti njihove udobnosti. Jaz pa sem se začel razmišljati… na šihtu se moram dnevno sezuvati in obuvati vsaj petkrat, kar pomeni, da pozimi razni škornji, gležnarji in karkoli ima veliko vezalk, avtomatsko odpadejo, ker so premalo praktični. Ker bi jih from time to time rad kdaj obul, sem se vprašal ‘Kaj če bi si nabavil en par teh ljubic… za na šiht?)) V “javnost” jih ne bi nikoli obul. Pa še nesramno poceni so.
In zdaj vprašanje esejskega tipa za vas: Če jih kupim in dejansko nosim, bodo ljudje okoli mene to vzeli kot dokaz mojega fenomenalnega smisla za humor, ali boste vzeli to kot dokaz mojega latentnega lack of style? Bi ljudje poštekali, da ne poskušam napraviti fashion (!) statement? Veselim se Vašega mnenja!
PS: Preden popizdite, naj vas opomnim, da sem vsaj toliko fer do vas, da nisem pripopal roza crocsov.
Permalink
14.07.2007
Objavljeno v Nečimrnost, šejkanje ob 09:00 avtor: dmashina
O razprodajah sem pisal že tukaj. Verjetno ste ugotovili, da imam take love/hate odnos z shoppingom. Kot vsako leto, sem tudi letos izkoristil privilegij delanja v štacuni s cunjami in sem si stvari že prej dal na stran. Ni šans, da bi drugače prišel do njih. Nabavil sem dva para kavbojk, pas, par čevljev in roza majčko The Ramones. Tako kot mora vsak kvazi-upornik imeti doma majico s Chejem, mora imeti tudi majico kakega über kul legendarnega benda. Sex Pistols na naših majicah niso bili kul, The Who še manj. Enako roza majčko je imela na finalu srbskega predizbora za Evrovizijo tudi Marija Šerifović. Majic bi kupil več, a so se taboljše že zdavnaj prodale.
Tako zgleda letošnja bera:
The pussy likes it, too.
Z razprodajami še nisem povsem zaključil. Čaka me še ena srajca, v Bershki pa bele kapri hlače z naramnicami. In to bo to. ostalih trgovin sploh ne bom šel pogledat. Preveč len in premalo nakeširan za kaj takega. Pa še baje se ne spodobi, da bi pri konkurenci zapravljal. Ampak na ta razlog se požvižgam.
Permalink
