24.12.2008
Objavljeno v Kronika, Nostalgija, morning sickness ob 12:12 avtor: dmashina
Sem se poskušal prepričati, da sem padel v magični christmas spirit, a sem lagal sam sebi. Kar naenkrat je 24. december, jaz pa si nisem kupil niti enega darila, kaj šele, da bi jih kupoval drugim. Še tisto eno darilo, ki sem ga kupil je prišlo skoraj en mesec nazaj. Za kakega zagrizenega fašista verjetno sploh ne šteje kot božično darilo. Božič me prehiteva po desni, Verve Remixed Christmas pa je še vedno zapakiran v tisti svoj RAR file in ga še nisem poslušal, čeprav sem ga downloadal cel teden, ker to pač ni nekaj, kar bi vsak smrkavec imel na hard disku.
Smrekca pa je postavljena. Taka lepa, instant, kičasta, z vgrajenimi lučkami. Taka, ki ne potrebuje celega dneva za postavljanje.
Permalink
7.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, Težkokategorniki, brezfotk, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 02:11 avtor: dmashina
…in si to tudi priznal. Danes, na dan evropskih MTV nagrad. 30 Seconds to Mars? Tokio Hotel? Katy Perry? In zraven Paul McCartney? Ne razumem. Res ne. Imam jih na sumu, da je bil Paul McCartney tam za comic relief in ne zato, da se mu izkaže spoštovanje. Enako Rick Astley kot zmagovalec Best Act Ever. Groteskno. Kanala, ki v tako groteskni kategoriji spaca tako groteskno kombinacijo nominirancev, človek pač ne more jemati resno.
MTV je verjetno še naprej generator globalnega glasbenega okusa, sam pa sem očitno že nekaj časa izven starostne skupine, na katero MTV (poskuša) vpliva(ti). Zame se MTV sploh več ne trudi. Kar je za nekoga, ki je odraščal ob MTVju, šok.
O MTV sem že pisal tukaj, ko sem govoril o tem kako sem ob MTVju gor zrasel, in tukaj, ob lanskih MTV VMAs. V nobenem primeru nisem bil najbolj prijazen in sem se predvsem spraševal kaj se je zgodilo z MTVjem kot sem ga poznal včasih.
Danes sem se spraševal če se je MTV sploh spremenil in ali se nisem mogoče spremenil jaz. “Spremenil” mišljeno kot “odrasel”.? Že nekaj let se ob podelitvah MTV nagrad ne zabavam več, zelo redko ga tudi uporabljam za zvočno kuliso. MTV je kot dopoldansko zvočno kuliso zamenjal VH1, ki je, kako ironično, namenjen “tistim malo starejšim”. I hate being “tisti malo starejši.” Zdaj je za mano kr ena svoja generacija, s čisto svojim načinom razmišljanja, ki ga jaz pač ne štekam. Pri svojih 28 letih (gulp) se imam še vedno za svinjsko mladega in prilično smrkavega, a vseeno sem za določene stvari prestar in se v več stvareh strinjam s “tastarimi” kot pa npr. z študentarijo, ki mi je s svojim jokanjem kako “ne bo več za kapučin” prav dosadna in nedorasla resničnemu svetu. A to pomeni, da postajam grumpy old man? Al pa ni nič narobe s tem, da z 10 let mlajšimi nimam nič kaj skupnega? Mogoče pa gre v osnovi samo za foušijo. Svet ni več moja last oziroma se ne vrti okrog tebe tako kot se takrat, ko jih imaš 20. Recimo.
MTV je na moj glasbeni okus vplival enako kot vpliva na okus zdajšnje MTV generacije. Tudi takrat so obstajali bandi, ki so bili precej boljši kot aktualna MTV ponudba, a sem jih (smo jih) gladko ignorirali. Tako kot zdaj. Čeprav bi se o vplivu MTVja verjetno dalo debatirati. V 90ih je bila glasbena ponudba precej manjša kot zdaj oziroma kul glasba ni bila tako široko dostopna kot je zdaj oziroma MTV ni imel toliko konkurence kot je ima v tem desetletju. Tisočletju! V obrambo meni in moji generaciji zakaj je včasih bilo OK, če si podlegel MTVju, za zdajšnje generacije pa ni več opravičila. 
Dan, ko fant postane moški in preraste MTV je potrebno primerno obeležiti. MTV bom protestno vrgel iz speed dial na daljincu. Kaj ga bo zamenjalo v prestižni lestvici je še stvar dogovora. Nagibam se h Golica TV. Po mojih izračunih bom čez 10, 15 let prerasel tudi VH1, Golica pa bo vse kar mi je ostalo. To bi bil samo korak naprej. Narodnozabavno glasbo sovražim samo še občasno in jo jemljem kot povsem legitimen glasbeni žanr. Ne poslušam in ne konzumiram, a toleriram in se ne posmehujem. Da tega, kako ne zavijam z očmi, ko jo slišim ob nedeljskem kosilu, sploh ne omenjam. Iz čisto estetskih in organizacijskih razlogov bi ful lepo zgledalo, če bi v televizijskem Top 9 SLO1 in SLO2 sledila še SLO3… A od tistih 10+ kanalov še največ gledam CNN in Eurosport. CNNa ne bo dovolil zaveden in ponosen FDVjevec v meni, ki pravi, da je CNN smrt za svobodno razmišljajoče posameznike, Eurosport pa ni sprejemljiv za tisto screaming queen, ki včasih naseli moje telo. Težko bo. Težko. Top 9 je v prvi vrsti stvar prestiža.
PS: Prav nesramno naključje je hotelo, da se MTVju odpovem ravno na dan, ko na njem po zobeh vlačijo Ireno. Krivim Pereza, ki je bil tam. Simpatična multijezična komentatorka se je ni mogla spomniti sama od sebe, ko pa ne ve niti tega, DA SE MED GLASBENIMI NASTOPI NE GOVORI!
Permalink
2.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, rants+raves, soundtrack, šejkanje ob 03:03 avtor: dmashina
Prvi novemberski dan je včasih bil moj najmanj priljubljen dan v letu. Predvsem zato, ker sem bil praktično prisiljen početi stvari, ki jih drugače ne bi. Odkar pa se obiskovanje grobov od mene ne zahteva več, pa je postal moj najljubši slovenski praznik. Obožujem praznike, nad katerimi je popularno vihati nos.
Dan spomina na mrtve je slovenska posebnost. Po mojih podatkih nikjer drugje v Evropi ne izvajajo takega cirkusa okrog Dneva mrtvih kot ga pri nas. Tako popularen pa je ratal šele takrat, ko so katoliške Vse svete komunajzarji preimenovali v Dan mrtvih. Uspeh je bil neizbežen. Spomin na mrtve je edina stvar o kateri so se rdeči in črni strinjali. Spomin mora živeti. Zelo cenim izvirnost komunističnega poimenovanja- Dan mrtvih. Tako… brutalno. In srhljivo na nek način. V angleščini zveni kot naslov kakšne poceni grozljivke. In glej ga zlomka…
Pri praznikih mi je najbolj všeč poudarjena obrednost. Zato tudi obožujem Marijino vnebovzetje. Dan mrtvih pa je poseben, ker so obredi, ki spadajo zraven, enako katarzični tako za versko blazne kot za kobajagi zagrizene ateiste. Obred, ki združuje, je predpogoj za vsak uspešen praznik. Zato sta Dan državnosti in Dan samostojnosti v prvi vrsti še vedno samo dela prosta dneva in ne tazaresna praznika, ki bi služila temu čemur so prazniki namenjeni… državni prazniki dvigovanju nacionalne zavesti, 1. november spominu na mrtve. K prvonovemberskim ceremonijam poleg najlepših ikeban in največjega števila sveč, spadajo tudi krzneni plašči, kolektivno zmrzovanje in sorodniki, ki postavljajo neumna vprašanja. Cel žur. Žur, ki jih pokojni prej nikoli niso prirejali. Če pa so že, se nikoli ni pojavilo toliko ljudi.
Popularno, prevladujoče in povsem dolgočasno mnenje je, da mora spomin na mrtve živeti vse leto. Kar je sicer res, a predvsem služi kot izgovor za lenobo. A tudi mrtvi si zaslužijo en dan, ko se spomin na njih manifestira na kar se da pompozen način, na prvih straneh časopisov in kot prvi in glavni prispevek TV dnevnika.
Pri 1. novembru pa gre tudi za kolektivni spomin na mrtve, česar pri vsakodnevnem spominjanju na mrtve ni. Pokojnih se spomnimo slučajno, po asociacijah. Tako se jaz na starega fotra, ki sem se ga sicer strašansko bal, ker je sovražil ves svet, spomnim vsakič ko pijem kavo iz ene prav posebne šalce, ki niti ni bila njegova, ampak enkrat je slučajno iz nje čaj pil.
Permalink
25.12.2007
Objavljeno v Nostalgija, brezfotk, šejkanje ob 00:09 avtor: dmashina
Današnji dan je bil kot iz kakšnega božičnega filma, v katerem nam obljubljajo znoj, smeh in solze. Kot kakšna Drew Barrymore sem krvavi pot potil, da sem pravočasno prišel domov k Mommie Dearest na Božično Večerjo. Domov v Maribor sem prišel tri minute pred šesto, ko so se začeli zbirati Gostje, in to kljub poledici, dvajsetminutnem praskanju ledu z avta in predrti gumi!
Plan za danes je na papirju zgledal več kot uresničljiv. Bil mi je dela prost dan, ker sem se javil, da raje delam za silvestrovo, a sem SEVEDA moral iti par stvari poštimat… ker mi je bil prosti dan bi lahko brez slabe vesti šel domov “že po par urcah”. Okrog dvanajstih po mojem ambicioznem načrtu, tako da bi v miru šel kupiti par malenkosti za goste in bil v MB do štirih. Ampak seveda sem “moral” ostati malo dlje. Drugače bi itak imel slabo vest, ker drugi delajo kot zamorci, jaz pa uživam v prostem dnevu, kar se mi je zgodilo včeraj, ko sem obiskal sestersko štacuno v BTC-ju. Naslednji simptom deloholizma takoj za vsemi nadurami, ki jih nikakor ne obžalujem in se ne sekiram, ker so neplačane in od njih razen osebnega zadovoljstva in prijazne besede nadrejenih nimam nič… ja, dober egotrip je neprecenljiv. Sicer so pa vse te ure v mojem malem svetu povsem upravičene. Workaholic par excellence. Še dobro, da so Roomie Dearest in ostali moji najljubši zelo potrpežljivi in na splošno sila understanding. Ampak lahko bi bilo huje… veseli december je bil zame zelo vesel in nisem zamudil nobenega žura zato, “da bi se lahko naspal, ker jutri delam.” Bravo.
Anyway… v MB sem prišel pravočasno na Večerjo, ki je pri nas vedno Big Deal. Mami se vedno potrudi in njej v čast sploh toleriram to božično patetiko. Prišel sem celo tako daleč, da si brez te patetike in kiča božiča sploh več ne znam predstavljati… soundtrack k božični večerji morajo biti božični zimzelenčki, o katerih je danes pisala Irena, pod novoletno jelko pod božičnim drevescem morajo čakati v kičast papir zavita darila, po večerji je čas za druženje… tastari gredo k polnočnici, d-mashina pa pred TV. Nova tradicija zadnjih let je, da na predbožični večer spoznam maminega aktualnega tipa. Ta novi mi je dejansko simpatičen in ni en kekec kot prejšnji trije. Eden mi ni pustil mojega osebnega prostora, drugi se me je bal, tretji je bil navadna jota. Tale je kul in s sabo pripeljal še svojo familijo. A to pomeni, da mislita resno? Definitivno privoščim. Škoda edino, da sem prestar, da bi me podkupoval z darili. I wouldn’t mind! Uvedel pa sem še eno novo tradicijo… spil bom vso vino, ki je ostalo od večerje. Ostalo mi je še ene dva deci refoška, cviček pa je mati po svoji pregovorni nerodnosti razbila.
Bejsikli sem ostal “sam na božično noč.”
Zdaj dvignimo čaše, polnoč je
Naj vino ogreje mi srce
Težko je, a ni mi žal, da sam sem ostal
…na božično noč.
Katastrofa!
Bolj kičastega božičnega večera še nisem doživel. Patetika je popolnejša z vsakim SMS voščilom, začinjena pa je s songs that remind me of him. Ampak verjamem, da tudi njegov Noël à Paris ni isti brez mene.
Permalink
23.10.2007
Objavljeno v Nostalgija, šejkanje ob 23:35 avtor: dmashina
…for love.
Danes je tak dan. Za biti zaljubljen. Oziroma dan za popoln prvi zmenek, ki si ga zapomniš po dežju in mrazu, česar sploh nisi opazil, ker sta rahlo zabluzila ob zelenem čaju ali pa rdečem vinu in parmezanu in olivnem olju. Mraz je lahko popoln izgovor za dotikanje… “Lej kok me zebe. Dej probaj kako imam mrzle roke.”, dež pa popolni backdrop za prvi poljub, še posebej če stojiš pod Plečnikovimi arkadami okrog polnoči in gledaš proti Tromostovju in Prešernovem trgu.
Ja… to je eden mojih najljubših placev v Ljubljani. Ob polnoči, ko je mraz in dežuje, ko tam ni trafike in ko ne smrdi po ribah in ko zbiraš pogum za prvi poljub. Seveda poguma ni od nikoder. Pa ko bi lahko bilo popolno. Sicer pa… popolnost je dolgočasna. OK… to je fancy talk za ‘d-mashina is a pussy‘.
Permalink
29.07.2007
Objavljeno v Cuker tedna, Gay stuff, Nostalgija, šejkanje ob 09:00 avtor: dmashina
Antonio Sabato Jr. Igralec, model, lepotec. Big in the 90s, ko je package, telo in obraz posodil Calvinu Kleinu in njegovim gatkam. Moja zagledanost v njega in fascinacija nad njegovim popolnim telesom sta bila prva indikatorja, da se spreminjam v hardcore geja. Seveda sem si to takrat drugače razlagal. My first gay crush in čas za nostalgijo.
Antonio, vruče mi je!
Permalink
10.07.2007
Objavljeno v Glasba, Nostalgija, rants+raves, šejkanje ob 12:38 avtor: dmashina
Čeprav zgleda kot zadnja modna muha, Madonna že vso svojo kariero sodeluje v raznih humanitarnih akcijah. Največkrat v povezavi z bojem proti AIDSu, v zadnjem desetletju pa je svojo pozornost na več različnih načinov usmerila v širše svetovne probleme. Postala je tudi glasna nasprotnica Busheve politike in pokroviteljica dobrodelne akcije Raising Malawi.
Poleg podpiranja raznih AIDS charities, je bila zraven pri vseh odmevnih masovnih dobrodelnih koncertih. Leta 1985 je padel Live Aid. Ta komad, Love Makes the World Go Round, je spesnila posebej za to prireditev. Besedilo je seveda temu primerno (Hunger everywhere, Pain and prejudice, yadda yadda). Kasneje je komad pristal na njenem albumu True Blue.
Save the World moment na Drowned World Tour leta 2001 je bil komad Secret. Na screenih se je vrtel ta film:
Konec leta 2004 se je zgodil Tsunami Aid. Madonna je bila zraven, zapela pa je Imagine Johna Lennona. Ker je bil namen plemenit, so ji deloma spregledali, da si je drznila prirediti to klasiko. Kritike so sicer bile, a manj glasne kot bi bile drugače. Imagine je bil že pred tem eden vrhuncev turneje Re-Invention.
Leta 2005 pride Live 8. Na londonskem koncertu je Madonnin nastop eden od vrhuncev. Tokrat brez exclusives.
Enter Confessions Tour. Lani. “Dobrodelni” komad je tukaj Live to Tell. Bolj kot sporočilo, ki ga je želela posredovati, si je svetovna javnost zapomnila škandal, ki je nastal zato, ker je komad odpela “pribita” na križ Jesus style. Ameriška TV je to sceno cenzurirala. Američani so namesto Madonne na križu videli tisto, kar se je vrtelo na ekranih na koncertu. Rahlo patetične posnetke lačnih otrok v Afriki. V bistvu je komad izkoristila za promocijo dobrodelne akcije Raising Malawi. V okviru akcije je Madonna to afriško državo tudi obiskala (dvakrat) in posvojila luštno afriško siroto po imenu David Banda. Svet tega ni sprejel najbolje, Malawi epizoda pa velja za eno bolj kontroverznih dejanj v njeni karieri/življenju.
In zdaj Live Earth. Od vseh sodelujočih je bila Madonna najbolj izpostavljena. Med drugim je s Pharellom napisala nekakšno uradno himno dogodka, Hey You. Live Earth sem že namenila dva zapisa. S svojim nastopom je zaključila londonski koncert na Wembleyju. Hey You je zapela s pomočjo otroškega zbora (glej spodaj). Ostali komadi so bili Ray of Light, La Isla Bonita in Hung Up. Aranžmaji in koreografija so bili praktično enaki kot na Confessions Tour, razen majhnih sprememb pri La Isla Bonita, ko sta se ji na odru pridružila člana benda Gogol Bordello.
Permalink
29.06.2007
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, Nostalgija, šejkanje ob 08:00 avtor: dmashina
Koncept Komada tedna je takšen, da predstavim relativno aktualen komad, ki se mi zdi vreden omembe. Tokrat venček mojih ljubših poletnih.
Chris Rea, On the Beach:
Summer Nights iz Brilijantine:
The Thong Song by Sisqo
Long Hot Summer Girls Aloud. Si ga bomo peli ob koncu poletja?
In še Banananananarama. Cruel Summer. The Crueler, the Better. Pretty please!
Permalink
13.06.2007
Objavljeno v Nostalgija, rants+raves, šejkanje ob 07:34 avtor: dmashina
Moja afiniteta do zvezdniških izpadov vam je verjetno znana. Še bolj me fascinira kako rumeni tisk na podlagi ekscesov naredi popoln osebnostni profil celebrityjev, mi pa to z veseljem beremo in še z večjim veseljem verjamemo in z največjim veseljem obsojamo. Obsojanje zvezdnikov je najpopularnejši šport mnogih. Takoj za šimfanjem sosedov in spletkarjenjem proti lepšim in sposobnejšim sodelavkam. 
Na Islandiji se je kot parodija na zvezdništvo rodila Silvia Night, po domače Silvía Nótt. Silvia Night je v bistvu character, ki ga igra punca po imenu Ágústa Eva Erlendsdóttir. Spoznali smo jo na lanskem Evrosongu, kjer je na mojo veliko žalost popušila na celi črti. Folk je ni skapiral. Najbolj resno so jo jemali pri esctoday.com in ostalih evrovizijskih spletnih straneh, ki nikakor niso mogli priznati, da Silvia Night ni samo umetniško ime, niti alter ego, ampak vloga Ágúste Eve. Punca je imela svoje izpade tako na generalkah kot na tiskovnih konferencah pred lanskim evrovizijskim polfinalom. V svoj nastop je vključila prav vsak evrovizijski kliše, ki obstaja. Še več… njena predstava je bila nekakšen kolaž predsodkov, ki jih gojimo do zvezdnikov in zvezdništva na splošno. V svoji vlogi je bila tako dobra, da ji je Evropa verjela, na koncu pa so vso igro morali razložiti na njeni uradni spletni strani. Vseeno pa ni bila tako uspešna, da bi tudi na razne Paris Hilton in Britney Spears začeli gledati kot na characters in a play.
Ko je izpadla iz nadaljnega tekmovanja, so ji popustile vse zavore. Takrat je pokazala ves svoj talent in nehote postavila nove standarde za drama queens po vsem svetu. Eden mojih najljubših evrovizijskih trenutkov vseh časov in tokratna Nostalgija:
Silvia Night, I salute you!
Permalink
18.05.2007
Objavljeno v Kronika, Nostalgija, šejkanje ob 18:18 avtor: dmashina
Podelitev diplom. Ki se je sploh nisem veselil, ampak sem tja šel samo zato ker mojima dvema taki dogodki pomenijo precej več kot meni. Naredil sem to, kar se od dobrega sina pričakuje in nase dal ta lepo obleko in kravato. Za razliko od nekaterih kolegov, ki so preveč “kul” za kaj takega in morajo prevlado IQ-ja, “vsebine”, nad videzom, “masko”, pokazati tako, da pridejo oblečeni kot bi šli na tržnico. Kot branjevci, ne stranke. Cunje so itak nekaj najbolj površinskega na tem svetu. Z njimi se ukvarjajo sam bejbe in pedri. Mogoče tem “kmetom” delam kravico in “niso imeli časa se iti preoblečt”. Ampak je moja razlaga bolj zabavna kot njihova. OK, seriously… gre se za spoštovanje. Če ne do sebe in do svojih dosežkov pa do tistih, ki jim to nekaj pomeni. Podelitev diplom naj bi bil nekakšen “closure”, ki pa sem ga jaz naredil takrat ko sem zagovarjal diplomo, zato mi je današnji dogodek bil malenkost odveč. Mojo diplomo smo takrat konkretno zapili, proslavljal sem v družbi ljudi, ki mi največ pomenijo. Bil je tudi eden bolj čustvenih momentov v življenju, ker sem se ene dvakrat zjokal kot majhen deček… prvič, ko sem videl moja dva, ki sta skoraj počila od ponosa ker je njun sin prvi v žlahti z univerzitetno izobrazbo, drugič zaradi čestitk, takšnih in drugačnih, ki jih je bilo več kot za rojstni dan. People care.
Torej. Diplomiral sem na FDV iz politologije. Ne kakih fancy mednarodnih odnosov, ampak iz tiste najbolj zoprne- teoretsko analitske, ki sem jo v zadnjih dveh letih začinil z malo komunikologije. Diplomiral sem v času, ko je FDV skoraj postala psovka, sinonim za valilnico… hmm, kokoši. Glede na to, da so s FDVja prišli taki pacienti kot je recimo Branko Grims, ki se hvali s svojim povprečjem na podiplomcu, ljudem ne gre zameriti. Vseeno pa rahlo nefer do tistih, ki smo se dejansko trudili (recimo) in nefer do tistih profesorjev, ki niso Bogomil Ferfila. Do diplome sem priplaval skoraj brez problemov… nisem ponavljal, niti pavziral, 80% izpitov naredil v prvo. Še najbolj se mi je zataknilo pri diplomi, saj sem se spravil začeti pisati več kot 2 leti po tem, ko sem naredil zadnji izpit. Razen kakega manj pomembnega izpita mi ni bilo nič podarjeno. Družboslovje mi pač leži in kot družboslovec tudi razmišljam. “Kritike” na račun FDV-ja pa ponavadi poslušam od tistih, ki jim na njihovem področju ne gre najboljše in je zato njihov neuspeh v primerjavi z mojim “uspehom” malo manjši. Za večino teh si upam trditi, da bi na FDV imeli povsem iste probleme z napredovanjem v višji letnik kot… kjerkoli pač študirajo. Pa v bistvu to sploh ni pomembno…
Študentska leta so res bila lepa. Ne bom rekel najlepša, ker verjamem, da me najlepše še čaka, kljub vsem kobolo… koblo.. kolobocijam v zvezi s službo in problemi z denarjem, ločitvenimi postopki in podobno šaro. Pa vseeno… med študijem sem spoznal nekaj najbolj kul ljudi na svetu, za katere upam vem, da bodo ostali in s katerimi se bomo še srečevali, doživel najboljše žure, preživel prvo zatreskanost, zaljubljenost, prvič zlomil srce, prvič imel zlomjleno srce, doživel prvo resno vezo, se sprijaznil s spolno usmerjenostjo, začel v njej blazno uživati. Vse to in še več, ne nujno v tem vrstnem redu. V teh letih sem se pa tudi kar precej spremenil. V glavi. Bolj odrastel kot v najstniških letih. In tud fizično… kile gor, kile dol, kile gor, kile doooooool, frizure, tatuji, pirsi, stili oblačenja… ne gre jih vseh naštet.. Najbolj pa sem ponosen na tista prijateljstva za življenje. Can I get a tissue, please?
Permalink
