5.01.2009
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 22:46 avtor: dmashina
Vsakega pol leta ista zgodba.
Povprečen potrošnik ne ve kako razprodaje delujejo. Pri razprodajah je point v tem, da prodaš obstoječe zaloge. Najboljši (najbolj prodajani) kosi ne vzdržijo do razprodaj. To pomeni, da za razprodaje ostanejo kosi, ki jih prej nihče ni hotel kupiti, bodisi zato ker so preveč posebni, bodisi zato ker so pač odurni. Tudi to se zgodi.
Človek s povprečnim okusom bo na razprodajah zelo težko dobil tisto kar išče iz zgoraj navedenih razlogov, zato je najslabši možni nasvet, ki ga slovenski modni poznavalci dajejo slovenskim potrošnikom ta, da se na razprodajah najbolj splača kupovati “klasične” kose… mala crna, bela srajca, črn plašč… WRONG! Najbolj klasični (ali celo dolgočasni) kosi so prvi prodani, povsem verjetno že mesece pred začetkom razprodaj. Ravno za kose, ki jih nosiš več kot le eno sezono se splača plačati polno ceno. Če že, so razprodaje idealen čas za nakup malo drugačnih kosov, takih, ki so aktualni samo eno sezono. Na razprodajah boš težko dobil klasične jeans hlače, lahko pa dobiš fenomenalne slimfitke, ker jih povprečen Slovenec pač ne bo nikoli oblekel, ker prisega na dolgčas. Na razprodajah boš težko dobil par navadnih salonarjev. Lahko pa za dobro ceno dobiš do konca hude lakaste škornje, ki so jih namesto 30, prodali samo 3 pare. Unikatnost ne rabi biti draga.
Torej… po pameti. In ne preveč pričakovati. 
Boljše je sploh nič pričakovati. Tako ne moreš biti razočaran.
Permalink
7.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, Težkokategorniki, brezfotk, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 02:11 avtor: dmashina
…in si to tudi priznal. Danes, na dan evropskih MTV nagrad. 30 Seconds to Mars? Tokio Hotel? Katy Perry? In zraven Paul McCartney? Ne razumem. Res ne. Imam jih na sumu, da je bil Paul McCartney tam za comic relief in ne zato, da se mu izkaže spoštovanje. Enako Rick Astley kot zmagovalec Best Act Ever. Groteskno. Kanala, ki v tako groteskni kategoriji spaca tako groteskno kombinacijo nominirancev, človek pač ne more jemati resno.
MTV je verjetno še naprej generator globalnega glasbenega okusa, sam pa sem očitno že nekaj časa izven starostne skupine, na katero MTV (poskuša) vpliva(ti). Zame se MTV sploh več ne trudi. Kar je za nekoga, ki je odraščal ob MTVju, šok.
O MTV sem že pisal tukaj, ko sem govoril o tem kako sem ob MTVju gor zrasel, in tukaj, ob lanskih MTV VMAs. V nobenem primeru nisem bil najbolj prijazen in sem se predvsem spraševal kaj se je zgodilo z MTVjem kot sem ga poznal včasih.
Danes sem se spraševal če se je MTV sploh spremenil in ali se nisem mogoče spremenil jaz. “Spremenil” mišljeno kot “odrasel”.? Že nekaj let se ob podelitvah MTV nagrad ne zabavam več, zelo redko ga tudi uporabljam za zvočno kuliso. MTV je kot dopoldansko zvočno kuliso zamenjal VH1, ki je, kako ironično, namenjen “tistim malo starejšim”. I hate being “tisti malo starejši.” Zdaj je za mano kr ena svoja generacija, s čisto svojim načinom razmišljanja, ki ga jaz pač ne štekam. Pri svojih 28 letih (gulp) se imam še vedno za svinjsko mladega in prilično smrkavega, a vseeno sem za določene stvari prestar in se v več stvareh strinjam s “tastarimi” kot pa npr. z študentarijo, ki mi je s svojim jokanjem kako “ne bo več za kapučin” prav dosadna in nedorasla resničnemu svetu. A to pomeni, da postajam grumpy old man? Al pa ni nič narobe s tem, da z 10 let mlajšimi nimam nič kaj skupnega? Mogoče pa gre v osnovi samo za foušijo. Svet ni več moja last oziroma se ne vrti okrog tebe tako kot se takrat, ko jih imaš 20. Recimo.
MTV je na moj glasbeni okus vplival enako kot vpliva na okus zdajšnje MTV generacije. Tudi takrat so obstajali bandi, ki so bili precej boljši kot aktualna MTV ponudba, a sem jih (smo jih) gladko ignorirali. Tako kot zdaj. Čeprav bi se o vplivu MTVja verjetno dalo debatirati. V 90ih je bila glasbena ponudba precej manjša kot zdaj oziroma kul glasba ni bila tako široko dostopna kot je zdaj oziroma MTV ni imel toliko konkurence kot je ima v tem desetletju. Tisočletju! V obrambo meni in moji generaciji zakaj je včasih bilo OK, če si podlegel MTVju, za zdajšnje generacije pa ni več opravičila. 
Dan, ko fant postane moški in preraste MTV je potrebno primerno obeležiti. MTV bom protestno vrgel iz speed dial na daljincu. Kaj ga bo zamenjalo v prestižni lestvici je še stvar dogovora. Nagibam se h Golica TV. Po mojih izračunih bom čez 10, 15 let prerasel tudi VH1, Golica pa bo vse kar mi je ostalo. To bi bil samo korak naprej. Narodnozabavno glasbo sovražim samo še občasno in jo jemljem kot povsem legitimen glasbeni žanr. Ne poslušam in ne konzumiram, a toleriram in se ne posmehujem. Da tega, kako ne zavijam z očmi, ko jo slišim ob nedeljskem kosilu, sploh ne omenjam. Iz čisto estetskih in organizacijskih razlogov bi ful lepo zgledalo, če bi v televizijskem Top 9 SLO1 in SLO2 sledila še SLO3… A od tistih 10+ kanalov še največ gledam CNN in Eurosport. CNNa ne bo dovolil zaveden in ponosen FDVjevec v meni, ki pravi, da je CNN smrt za svobodno razmišljajoče posameznike, Eurosport pa ni sprejemljiv za tisto screaming queen, ki včasih naseli moje telo. Težko bo. Težko. Top 9 je v prvi vrsti stvar prestiža.
PS: Prav nesramno naključje je hotelo, da se MTVju odpovem ravno na dan, ko na njem po zobeh vlačijo Ireno. Krivim Pereza, ki je bil tam. Simpatična multijezična komentatorka se je ni mogla spomniti sama od sebe, ko pa ne ve niti tega, DA SE MED GLASBENIMI NASTOPI NE GOVORI!
Permalink
2.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, rants+raves, soundtrack, šejkanje ob 03:03 avtor: dmashina
Prvi novemberski dan je včasih bil moj najmanj priljubljen dan v letu. Predvsem zato, ker sem bil praktično prisiljen početi stvari, ki jih drugače ne bi. Odkar pa se obiskovanje grobov od mene ne zahteva več, pa je postal moj najljubši slovenski praznik. Obožujem praznike, nad katerimi je popularno vihati nos.
Dan spomina na mrtve je slovenska posebnost. Po mojih podatkih nikjer drugje v Evropi ne izvajajo takega cirkusa okrog Dneva mrtvih kot ga pri nas. Tako popularen pa je ratal šele takrat, ko so katoliške Vse svete komunajzarji preimenovali v Dan mrtvih. Uspeh je bil neizbežen. Spomin na mrtve je edina stvar o kateri so se rdeči in črni strinjali. Spomin mora živeti. Zelo cenim izvirnost komunističnega poimenovanja- Dan mrtvih. Tako… brutalno. In srhljivo na nek način. V angleščini zveni kot naslov kakšne poceni grozljivke. In glej ga zlomka…
Pri praznikih mi je najbolj všeč poudarjena obrednost. Zato tudi obožujem Marijino vnebovzetje. Dan mrtvih pa je poseben, ker so obredi, ki spadajo zraven, enako katarzični tako za versko blazne kot za kobajagi zagrizene ateiste. Obred, ki združuje, je predpogoj za vsak uspešen praznik. Zato sta Dan državnosti in Dan samostojnosti v prvi vrsti še vedno samo dela prosta dneva in ne tazaresna praznika, ki bi služila temu čemur so prazniki namenjeni… državni prazniki dvigovanju nacionalne zavesti, 1. november spominu na mrtve. K prvonovemberskim ceremonijam poleg najlepših ikeban in največjega števila sveč, spadajo tudi krzneni plašči, kolektivno zmrzovanje in sorodniki, ki postavljajo neumna vprašanja. Cel žur. Žur, ki jih pokojni prej nikoli niso prirejali. Če pa so že, se nikoli ni pojavilo toliko ljudi.
Popularno, prevladujoče in povsem dolgočasno mnenje je, da mora spomin na mrtve živeti vse leto. Kar je sicer res, a predvsem služi kot izgovor za lenobo. A tudi mrtvi si zaslužijo en dan, ko se spomin na njih manifestira na kar se da pompozen način, na prvih straneh časopisov in kot prvi in glavni prispevek TV dnevnika.
Pri 1. novembru pa gre tudi za kolektivni spomin na mrtve, česar pri vsakodnevnem spominjanju na mrtve ni. Pokojnih se spomnimo slučajno, po asociacijah. Tako se jaz na starega fotra, ki sem se ga sicer strašansko bal, ker je sovražil ves svet, spomnim vsakič ko pijem kavo iz ene prav posebne šalce, ki niti ni bila njegova, ampak enkrat je slučajno iz nje čaj pil.
Permalink
19.08.2008
Objavljeno v Glasba, rants+raves, šejkanje ob 22:42 avtor: dmashina
Katy Perry kissed a girl and liked it! Vesel zanjo.
Čez pet let, ko bodo njene koncerte še vedno obiskovali izključno samo zato, da slišijo ta komad, ji bo žal, da se je s tem bahala. Meredith Brooks se bo strinjala z mano.
Meredith Brooks je v osnovi kredibilna glasbenica, ki ji je en sam komad uničil kariero. Tako kot Bitch ima tudi I Kissed a Girl velik potencial, da iz Katy Perry naredi One Hit Wonder. Ne predstavljam si, da bi jo po tem komadu sploh lahko resno jemali. Svet pač ne potrebuje še ene attention whore. Exibit #2:
You see my point? Ona pač ni Lily Allen. Fuck you very much.
Permalink
6.08.2008
Objavljeno v morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 20:27 avtor: dmashina
Not!
Danes sem ugotovil, da sem v bistvu precej nestrpen človek. Obolevam ob nestrpnih, neumnih in preveč pametnih ljudeh ljudeh, seznamu pa dodajam emo kids. Pri svojih dobrih 27 letih sem na robu tega, da postanem chef grumpy old man. Res… ne morem jih. Saj so luštni, ampak vsakič ko vidim kakšnega me ima, da bi mu dal zaresen razlog, da je v depri. Make them cry.
Permalink
19.06.2008
Objavljeno v Glasba, rants+raves, šejkanje ob 10:32 avtor: dmashina
V bistvu niti ni tako zelo na hard. Hard Candy je precej lahko prebavljiv album. Dozdeva se mi, da sem edina oseba v Domovini, ki v njem uživa, zaradi česar ga vedno poslušam sam. Nihče drug ga ne zna ceniti, jaz pa sem se ga v rekordnem času naučil na pamet. In sploh nisem imel tega namena.
Komadi so tako zelo poslušljivi, da je skoraj nemogoče izluščiti potencialne single. Pri taki koncentraciji komadov s potencialom bo kakšnem zagotovo izvisel. Verjetno bo to Heartbeat. Proti Kanye Westu pač ne moreš tekmovati. Kanye je predrag, da bi ga uporabili samo za album track. Tudi če gre za Madonna album track. Tudi če komad ni ravno eden od vrhuncev plate. 4 Minutes po kot drugi single nasledil Give It 2 Me. Ironično… Give It 2 Me je tudi eden izmed komadov iz njenih časov pred slavo, ko je pela backvokale za nekega obskurnega nemškega izvajalca, ki sliši na ime Otto von Wernherr. Komad spremlja eden Madonninih najslabših spotov. Vsaj zame.
Ponavlja za Hung Up!!! Ponavlja!! Copycat!
Kot zaveden fan sem kupil še limited edition albuma. Kupovanje posebnih izdaj je vse kar je ostalo od dnevov, ko sem bil hardcore Madonna fan. Tale vsebuje bonbone z naslovnice običajnega albuma. Hard candy v Hard Candy albumu… kako domiselno!
Ti bonboni bodo zdaj moja zlata rezerva slatkišev. Za tiste dneve, ko bom res rabil cuker.
Permalink
1.06.2008
Objavljeno v TV, Zabava, rants+raves, šejkanje ob 22:08 avtor: dmashina
V tretje mi je le ratalo zagovarjati dežurno Big Brotherjevo blondinko Saro.
Sicer ne vem v čem je fora last minute dvoboja, glede na to, da gledalci rezultat takoj za tem izvejo kdo leti ven, ampak je bilo luštno. Povsem sem se zaljubil v Nino (tisto, ki ni Osenar) in mamico Anico. Anica je Sandijeva mama in takoj bi jo posvojil, če s svojo mamo ne bi bil zadovoljen.
Tako zelo mi je prirasla k srcu, da sem se odločil, da navijam za Sandija, če Sari ne rata. Kar ji tudi ne bo. Bom pa takoj za njo najsrečnejši človek na svetu, če ji uspe pokasirati tistih 92.000€ bruto, čeprav od tega ne bom imel nič. OK, lažem… pir bo že častla, pa še njene bodoče joške prsi bom lahko potipal, če je vse na svojem mestu. Do njih pa bo v vsakem primeru prišla. Contrary to popular belief, me ženske joške prsi fascinirajo enako kot kateregakoli straight tipa. Še en stereotip o gej tipih, ki si ga lahko nekam vtaknete. 
Zmagal bo seveda Naske. V slovenskih reality showih zmagujejo tipi v katere se je lahko zaljubiti. Naske je tudi tak, v paketu pa še pride najbolj telegenična življenjska zgodba v zgodovini slovenskih reality showov. Bolj telegenične zgodbe nima noben drug tekmovalec. Oče umrl, mama dobiva mizerno plačo, dela za celo družino, streha pušča… Sara nima šans. Marcelo, o katerem po 12ih tednih še vedno ne vemo nič, nima šans. Kdor mu zmage ne privošči je brezsrčna svinja. Naske je tak role model. Upravičeno. On je na tretjem mestu moje osebne lestvice. Če ne bi Sare poznal in če ne bi gospa Anica bila tako super, bi bil prvi. Tudi jaz palim na srceparajoče zgodbe. Ipak sem samo človek. Ampak tudi če ne zmaga bo prišel do nove strehe. Če Marko dobi novi gepis in Sara nove joške prsi, je edino fer, da Naske dobi novo streho. Sponzorsko, se razume.
Smrklje, ki glasujejo, na TV iščejo v prvi vrsti vzornike. Zato vse ženske na takih šovih spušijo. Ker v ničemer ne morejo biti vzor tem smrkljam. Jeanine bi bila zelo blizu dobremu vzoru, če bi jo njen tip v resnici pretepal… to bi bila krasna zgodba… punca preko televizije pusti svojega abusive fanta. Tako pa jo je tip “samo” strašno dolgočasil. In ker dolgočasnost tipa za te bejbike ni dovolj dober razlog, da ga pustiš, so jo raje obsojale, da kaj se pa gre, ker ga pusti preko TV. Tjaša bi imela šanse, če bi ji Sandi v hiši BB zlomil srce… take čisto življenjske situacije, v katere se gledalci lahko vživijo in doživljajo osebno. Tako osebno doživljanje (v osnovi) zabavne oddaje je vzrok za tako velikanski uspeh reality showov. Interaktivnost. Reality show je resničnostni zaradi ljudi, ki ga gledajo in ne zaradi resničnih ljudi, ki v njem tekmujejo. Enak uspeh bi doživele tudi kakšne interaktivne telenovele, v katerem bi gledalci odločali o usodi likov. Pa saj Big Brother je točno to… interaktivna telenovela v kateri namesto profesionalnih igralcev nastopajo naturščiki. And I was a part of it…
Glej mene na desni! Nervozen u 3pm. Ampak vsaj debelo nisem zgledal.
Permalink
25.02.2008
Objavljeno v Film, Nečimrnost, rants+raves, šejkanje ob 23:46 avtor: dmashina
…sem spal. Ampak se ne sekiram. Itak sem Oskarje gledal samo zaradi njiju
Oskarjev mi še nikoli ni uspelo pogledati v celoti. Letošnji niso prav nobena izjema, čeprav sem imel krasen načrt, kako bom čez celotno prireditev SMS-al Ireni in tako preprečil, da bi celotno zadevo prespal. Potem sem pravočasno prišel do modre ugotovitve, da Irena v bistvu dela in se ne spodobi, da jo motim med šihtom. Red Carpet event sem prebedel brez problemov, tazaresna prireditev pa mi je, tako kot vsakič do zdaj, predstavljala prevelik izziv. Imam se na sumu, da sem zakinkal že prej, ker mi je vse skupaj prehitro minilo in enostavno ne pristanem na to, da je bila podelitev tako zanimiva, da je čas kar letel. Takoj po Tildi me je zmanjkalo. Zanimivo, ampak vsakič me zmanjka takoj po tem, ko podelijo oskarje za stranske igralce.
Svoji zvezirani notranji uri se lahko zahvalim, da sem se zbudil ravno, ko se je na oder prikotalil Forest Whitaker, da podeli oskarja Marion Cotillard. Ker so v treh od štirih igralskih kategorijah zmagali moji favoriti sem vedel, da bi bilo preveč pričakovati, da bo zmagal še Johnny Depp, zato sem se nagnal v posteljo.
Oblekce bomo gledali pri Ireni, svoj top 5 pa lahko vseeno napišem: Marion, Penelope Cruz, Hilary Swank, Heidi Klum in Cameron Diaz. Posebno omembo si zaslužita Vanessa Paradis in Tilda, seveda, črno piko pa Ellen Page in Johnny Depp za katastrofalno izbiro čevljev. Johnny naj te kritike ne jemlje preveč osebno ampak bolj kot kak opomin.
Permalink
3.02.2008
Objavljeno v Cuker tedna, Evrosong 2008, Slovenija, TV, rants+raves, šejkanje ob 18:42 avtor: dmashina
Dan za emo. We love to hate it, na koncu pa vseeno gledamo. Tako kot vsako leto do zdaj, prav nihče ni imel ničesar pozitivnega za povedati o festivalu, ki ostaja ena izmed najbolj gledanih in najbolj odmevnih prireditev v Sloveniji. Z vsakim še tako negativnim in pljuvajočim zapisom v časopisih in na blogih se ta domneva dodatno potrdi.
O kvaliteti glasbe na emi v bistvu nima smisla debatirati, ker gre za svoj, evrovizijski žanr, kjer je sama pesem samo eden od elementov. Vizualna podoba je povsem enakovreden element. Zato tisti, ki se zanašajo samo na “glasbeno komponento”, ponavadi gladko spušijo. Evrovizijski žanr enostavno moraš vzeti skrajno resno, če hočeš da ti uspe. Tudi, če originalno v tvoji glasbi ni prav nič evrovizijskega. Tudi razne Neishe in Siddharte, ki naj bi domnevno bili sposobni rešiti slovensko evrovizijsko čast, bi se ob morebitnem nastopu morali držati teh evrovizijskih pravil.
Letošnja slovenska evrovizijska generacija je evrovizijski učbenik sicer prebrala, a so večinoma na izpitu pogoreli. Najslabša ema v zadnjih letih. Priti mač aniventful. Po stari slovenski navadi bom krivil strokovno žirijo z zelo očitnimi dvojnimi merili, ki je svoje delo opravila, milorečeno, shizofreno… Elza Budau in Andrej Šifrer sta verjetno na dan, ko sta ocenjevala komade, vzela napačne tablete ali pa v napačna okenca vpisovala številke/kljukice/whatever. Ne znam si drugače razložiti zakaj so jima bili recimo 4play bolj všeč kot Maja Slatinšek. Čakam na kvalitetno teorijo zarote, zakaj je do tega prišlo. Pa ne rečt, da nekdo ni hotel, da bi Maja Slatinšek zmagala, ker njen Time to Rise ne bi ogrožal prav nikogar, niti ne bi pripomogel k boljšemu splošnemu vtisu.
Sam sem zaradi službenih dolžnosti zamudil obe polfinalni prireditvi. Sicer sem upal, da mi bo uspelo ujeti vsaj drugo polovico drugega polfinala, a je stric Murpy poskrbel, da se je moj delovni dan raztegnil ravno toliko, da sem doma ujel samo zaključno špico. Seveda krivda ni bila moja. Varnostniki so pač pozabili priti pravi cajt. 
Še dobro, da obstaja YouTube. Pa še tukaj sem slovenske evrofane rahlo precenil, ker so posnetke uploadali šele zjutraj in ne takoj ali celo še preden so se končali.
Kdo pa so tisti, ki so v ta večer investirali mastne pare?
Manca Špik Še vedno nekaj čutim
Lepe noge, a kaj ko jih ne zna uporabljiti. Verjamem, da ni najlažje manevrirati toliko centimetrov. Slabo je prebrala tisto poglavje v eurovision handbook, ki pravi: Če ne znaš plesati, poj balado!
Eva Černe Dovolj
Za razliko od večine je meni njen outfit bil čisto OK. Over-the-top kostumografija in koreografija pač spadata k takim festivalom. Se pa mi zdi precej smešno poslušati 17-letno smrkljo, ko poje tako resno besedilo o abusive relationship. Jaz ji ne verjamem. Moram pa jim čestitati, ker so njeno kronično pomanjkanje karizme zamaskirali v ledeno princezo brez čustev.
Langa & Civili Za svobodo divjega srca
Uuuuuu! Poglej kaj znam!!!! Stojim na kontrabasu IN pojem!!! Drugače pa povsem sprejemljiv komad, ki bo dobil glasove tistih, ki prisegajo na “kredibilno” glasbo.
4play DJ
Uspeh tega komada mi je velika neznanka. Zveni kot nekaj, kar je bilo najprej ponujeno bepop, a so zavrnili, ker oni pa takega sranja pač ne bodo peli. Še dobro, da je Slovenija prišla iz faze boybandov in njihovih izpeljank.
Johnny Bravo Butn, butn
Po moje so dobili glasove tistih, ki iz protesta niso hoteli glasovati za Turbo Angels in Manco Špik. Kljub finalu ne verjamem, da bosta “naredila” kariero.
Tiana Povej
Škoda, da punca ni bolj “komercialnega” izgleda, ker komad ima potencial. Podoben tistemu izraelskemu nekaj let nazaj…. kaj je že… Hašeket šenišar? Komad, ki rabi joškato bjondo, da postane tazaresen hit, in ne punce, ki rada poje. Vseeno moj skrit favorit.
Cole & predsednik Dober planet
Zeh! Isto kot pri Johnny Bravo… Cole je profitiral, ker folk zanalašč ni hotel glasovati za tiste turbo pajace. On verjetno misli, da je njegov komad tako dober.
Rebeka Dremelj Vrag naj vzame
Rebeka letos dobi moje glasove! Pričakoval sem malo večji cirkus na odru, tako pa smo dobili v bistvu sila preprosto predstavitev, kjer Rebeka igra neke vrste pripovedovalko zgodbe in se na nek način distancira od še enega abusive relationship besedila. Eva, upam, da si se kaj naučila.
Turbo Angels Zabava
Kič! Roza krilca! Preprosta koreografija! Roke v zraku! Vse, kar potrebuješ za evrovizijsko uspešnico! Škoda, da je Raay toliko annoying kot Jani Pavec, kar je ugotovila tudi Irena. Upam, da bodo tadrugemu dečku do finala dali v roke harmoniko, ker brez nje izgleda blazno izgubljeno in povsem nezainteresirani. Tudi če ga sploh ne bi bilo na odru…
Brigita Šuler Samara
Komad, ki je bil napisan za Evrosong in ki mu je zmaga na emi edina priložnost, da postane hit. Pa so rekli, da recept za evrovijsko pesem ne obstaja! Obstaja in ni tako skrit kot recept za coca colo, saj je do njega prišel Werner. Če Brigita zmaga, bo Samara hit, če bo druga, bo komad utonil v pozabi. Tako kot bi se zgodilo s Cvetom z juga.
In še moja napoved… zmaga za Brigito, finale še za Černetko, ki se ji obeta laskavi naziv ‘večno druga’. Letošnji dark horses? Langa in mogoče Tiana. Mogoče. Letošnje odkritje? Iris, ki ji je Šulerca pobrala vse glasove. Škoda, da za njen debi niso izbrali kake lahkotne pop štance tipa Druga violina, Peti element pa raje prišparali za emo 2010, ko bo malo bolj uveljavljena. Peti element je spet komad, ki je bil napisan, da zmaga na emi, pa ga je Saška raje šenkala svoji varovanki. Še kakšen hit? Stereotipi, ko jim Deejay Time zmiksa Naravnost v srce. Kaj pa se bo zgodilo z Nežo Trobec? Se vidimo na Slovenski popevki! Medo je bil zakon!
O emi bom danes še govoril.
Permalink
2.02.2008
Objavljeno v rants+raves, šejkanje ob 01:35 avtor: dmashina
Popolni naslov bi se glasil Death Sells Better Than Sex. Smrt se prodaja bolje kot seks. Dejstvo. Smrt je za glasbene založbe in filmska podjetja krasna poslovna priložnost. Noben PR ni bolj učinkovit kot mrtva slavna osebnost. Sprevržen dokaz, da so zvezde lahko same sebi najboljši piarovci?
Prodaja filmov s Heathom Ledgerjem se je po njegovi smrti precej dvignila. Enako se zgodi z vsakim mrtvim glasbenikom. Zadnji primer je Toše Proeski, ki živ ne bi nikoli prodal toliko plošč. Nekaj v tej smeri je pred časom pisala tudi кандела
Zanimiv paradoks… najhitrejša pot do nesmrtnosti je smrt. Jim Morrison, Janis Joplin, Kurt Cobain, pa tudi Marilyn Monroe, James Dean, River Phoenix in ne nazadnje tudi Heath Ledger, živi ne bi nikoli dosegli kultnega statusa. Kaj pa če bi preživeli sami sebe? Zgled za Marilyn Monroe je lahko Elizabeth Taylor ali, v najboljšem primeru, Audrey Hepburn, ki se je uspelo postarati gracefully. Zanjo bi alternativna usoda lahko bila tista Grace Kelly ali pa Carle Bruni. James Dean bi lahko pristal kot kak Marlon Brando, Riverja Phoenixa bi mogoče čakala kariera podobna Keanuju Reevesu ali Leonardu di Capriu. Za Heatha Ledgerja so pa itak govorili da je “naslednji Marlon Brando”.
Heath Ledger je s svojo smrtjo veliko uslugo naredil tudi rumenim medijem, ki so z njegovo smrtjo veliko zaslužili. Še več bi verjetno zaslužili z Amy Winehouse, rekorde pa potolkli z Britney Spears. Uredniki najbolj krvoločnih rumenih cajtngov si verjetno povsem iskreno želijo njuno smrt. Ko prebereš take zgodbe in vidiš take posnetke ugotoviš, da celebrities prav za nikogar niso resnične osebe ampak zgolj potrošni material in da se slovenske takozvane zvezde nimajo za kaj pritoževati.
Zanimivi so zgolj zato, ker se na njihov račun da fajn zaslužiti. Tako kot vsi radi poudarjamo svojo domnevno distanco do žute štampe, smo njihovi logiki in načinu razmišljanja povsem podlegli. Predvsem zato, ker imajo množični mediji totalen! (s)ekskluziven!! šokanten!!! monopol nad distribucijo informacij vseh vrst. Še tako izbran, izdelan, dovršen, zahteven okus in tudi najbolj snobovski, kvazi intelektualni odnos do vsega rumenega in vsega POP! so v bistvu oblikovali množični mediji. We’re not that smart. Rumeni mediji so nas sami naučili, da jih sovražimo. Brez tega sovraštva sploh ne bi mogli obstajati.
Permalink
[
