5.01.2009
Objavljeno v Kronika, Nečimrnost, advertising, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 22:46 avtor: dmashina
Vsakega pol leta ista zgodba.
Povprečen potrošnik ne ve kako razprodaje delujejo. Pri razprodajah je point v tem, da prodaš obstoječe zaloge. Najboljši (najbolj prodajani) kosi ne vzdržijo do razprodaj. To pomeni, da za razprodaje ostanejo kosi, ki jih prej nihče ni hotel kupiti, bodisi zato ker so preveč posebni, bodisi zato ker so pač odurni. Tudi to se zgodi.
Človek s povprečnim okusom bo na razprodajah zelo težko dobil tisto kar išče iz zgoraj navedenih razlogov, zato je najslabši možni nasvet, ki ga slovenski modni poznavalci dajejo slovenskim potrošnikom ta, da se na razprodajah najbolj splača kupovati “klasične” kose… mala crna, bela srajca, črn plašč… WRONG! Najbolj klasični (ali celo dolgočasni) kosi so prvi prodani, povsem verjetno že mesece pred začetkom razprodaj. Ravno za kose, ki jih nosiš več kot le eno sezono se splača plačati polno ceno. Če že, so razprodaje idealen čas za nakup malo drugačnih kosov, takih, ki so aktualni samo eno sezono. Na razprodajah boš težko dobil klasične jeans hlače, lahko pa dobiš fenomenalne slimfitke, ker jih povprečen Slovenec pač ne bo nikoli oblekel, ker prisega na dolgčas. Na razprodajah boš težko dobil par navadnih salonarjev. Lahko pa za dobro ceno dobiš do konca hude lakaste škornje, ki so jih namesto 30, prodali samo 3 pare. Unikatnost ne rabi biti draga.
Torej… po pameti. In ne preveč pričakovati. 
Boljše je sploh nič pričakovati. Tako ne moreš biti razočaran.
Permalink
3.01.2009
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, soundtrack, šejkanje ob 22:17 avtor: dmashina
10 The Killers - Human
The Killers še imajo veliko rezerv. Albumi, ki so jih do zdaj izdali so sicer vsi povrsti dost OK, a pustijo vtis, da bi lahko bili še boljši. Ne razočarajo, a ne navdušijo 100%. Ali če povem tako: The Killers so že nekaj let v moji štiriperesni deteljici najljubših bandov, Mr. Brightside eden najljubših komadov ever, a nobenega njihovega albuma ne bi uvrstil na kako svojo best of lestvico. Noben album ni an all american classic. Sicer pa imajo še časa.
9 Duffy - Mercy
Eden od komadov, ki je zaznamoval 2008. Verjetno ni naključje, da se je Duffy zgodila takrat, ko so Back to Black Amy Winehouse izželi do te mere, da niti Amyjini ekscesi niso več zanimivi. Tako kot ima Timberlake svojega Usherja, ima Amy svojo Duffy. Pričakujem, da prav nikoli ne bosta izdali albuma ob istem času, ampak se bosta izmenjevali kot Justin in Usher. Ali Beyonce in Rihanna.
8 Britney Spears - Circus
Leto 2008 je bilo leto Britney Spears. Womanizer je bil popoln komad za njen “comeback”, Circus pa nadaljuje serijo popolnih pure pop komadov, ki jih prav nihče ne more predstaviti tako dobro kot Britney. Veliko zanimanje za vse njene pizdarije in ves denar, ki se je ob tem obrnil, je samo dokaz, da Britney kot blagovna znamka je pomembna in da jo (je) svet pogreša(l) in potrebuje. Album Circus predstavlja Britney v njeni najboljši formi. Zaradi albuma ne bo nič bolj “kredibilna”, a pop je itak vedno bil all about fun in all about brands. Z vsakim novim gorečim nasprotnikom pridobi dva nova fana. Verjamem, da bo Britney svoj primat v pop svetu s prihajajočo turnejo samo še potrdila.
7 Madonna - Give It 2 Me
Madonna je letos album promovirala na terenu, zato mogoče občutek, da Hard Candy ni tako uspešen kot prejšnji albumi. A turneja je edino kaj še prinese keš, Sticky & Sweet Tour pa je bil blazno uspešen, navkljub moji neprisotnosti. Razmišljam tako, da ker ima Madonna novo pogodbo z Live Nation, bo itak vsaki dve leti na turneji, torej daleč od tega, da je to bila zadnja priložnost, da jo vidim v živo. Zaradi turneje je ob strani pustila vse druge promocijske aktivnosti, tudi snemanje spotov. Miles Away (3. single) ga sploh ni dobil, Give It 2 Me pa je posnela hkrati z fotošutingom. Šparovno, ni kaj.
6 Leona Lewis - Run
Run je priredba komada Snow Patrol. Več kot spodobna priredba, res. Le malo izvajalcev zna priredbo narediti tako, da postane to njihov komad. Pevke kot je Leona morajo pri priredbah še ekstra paziti, da ne izberejo kakega “nedotakljivega” komada. Je pa res, da Run vseeno ni taka klasika kot je recimo One U2. Do priredb sem prilično prizanesljiv. Še vedno sem mnenja, da dober komad ostane dober, ne glede na žanr, v katerega ga preoblečejo.
Permalink
29.12.2008
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, soundtrack, šejkanje ob 11:06 avtor: dmashina
Tik pod prestižno deseterico so se znašli:
15 M. Pokora - Dangerous (feat Timbaland & Sebastian)
M. (as in Matt(hieu)) Pokora je moj najljubši lokalni Justin. Po moje ima vsaka nacionalna diskografija svojega privatnega Justina. Tudi francoska. Za Pokoro se je matična založba še ekstra potrudila in zaradi ekstra avtentičnosti zrihtala Timbalanda, ki jim je prodal par hitov iz svoje tovarne. Edino pravilno! Pretegnil se verjetno ni kaj dosti (leftovers?), a rezultat kljub temu ni slab. Niti Justin se ne bi sramoval takega komada. Matt mi je seveda najprej padel v oči, nato v ušesa, na koncu pa še v srce. Res lepo poje!
14 Kings of Leon - Sex on Fire
Kings of Leon so po lestvicah sodeč eden najpopularnejših rock bandov leta 2008 v Veliki Britaniji, čeprav so v bistvu Američani. In to pri toliko rock bandih, ki jih sami ustvarijo! Pa ne, da bi se pritoževal.
13 Coldplay - Viva La Vida
Pri Coldplay mi je najbolj fino, da sem lahko sproti spremljal kako so iz majhnega banda postali band svetovnega formata. Ko sem se začel zavedati muzike na radiu in TV so U2, recimo, že veljali za velik band, household name. Tako kot vsak pomemben band ima tudi Coldplay frontmana z mesijanskim kompleksom. Chris Martin ga neguje vsaj tako dobro kot Bono, ki bo dežurni reševalec sveta v letu 2009.
12 The Ting Tings - That’s Not My Name
The Ting Tings sta še ena, ki naj bi rešila world of pop, čeprav po mojem pop muzika ne rabi nobenega reševanja, ker bo pač preživela. The Ting Tings verjetno ne. Bom pa vesel, če bosta letos še zanimiva.
11 Snow Patrol - Take Back the City
Snow Patrol so mojstri rockovskih balad kot sta Run in Chasing Cars. Oba komada sta praktično že klasiki. Take Back the City ne bo spremenil zgodovine, je pa dokaz, da Snow Patrol znajo posneti še kaj drugega kot balade.
Permalink
21.12.2008
Objavljeno v šejkanje ob 10:20 avtor: dmashina
Naslednjih pet…
25 Lady Gaga - Just Dance
Nekaj smešnega je na Lady Gaga. Pa ne samo ime. Komad je vrhunski, embalaža pa… enigmatična. Če bi bila Roisin Murphy neodvisni evropski film, bi Lady Gaga bila njen hollywoodski remake, ampak še vedno mi deluje precej bolj avtentično in z več karakterja kot vse druge ameriške plešoče afne skupaj. Ne vem, no…
24 Jason Mraz - Dynamo of Volition
Komad za dobro jutro. Komad zate. ‘Ker se cenim’ komad, narejen za tipe. Tak, da se na koncu moraš potrepljati po rami in si reči “Good job!” Seveda vsa zahvala, da sem komad sploh odkril, gre enemu gizdalinskemu frajerju. You know who you are.
23 Bloc Party - Talons
Ne vem čigava zasluga je bila, da se Bloc Party umaknejo v ozadje ravno v trenutku, ko bi po vseh pravilih rock’n'rolla morali zavzeti ves svet. Mogoče je kriva založba, mogoče pa se njim samim ne ljubi iti raznih promocijskih igric. Talons je zame logično nadaljevanje Flux.
22 Taio Cruz featuring Luciana - Come on Girl
Krasen party komad z bejbo, ki si je ime ustvarila s šlepanjem na tuje komade. Niti enega solo komada nima, pa je že izdala album. Seveda z zelo domiselnim naslovom… Featuring Luciana. Vrhunsko!
21 Keane - Spiralling
Keane so bili na dobri poti, da postanejo predvidljivo dolgočasni kot kakšen James Blunt ali pa Travis. S tako neprivlačnim frontmanom pa se morajo še ekstra truditi. Hecno… moj najljubši Keane komad je najbolj nekeanovski od vseh. Kitare pa to… End of en era!
Naslednjič bomo pa na polovici. Čakajo nas štiri dame in tip, ki je ugotovil, da s solo kariero ne more plačati vseh računov in se je zato vrnil na mother ship. Reunions are fun!
Permalink
20.12.2008
Objavljeno v Glasba, Komad tedna, Zabava, soundtrack, šejkanje ob 00:40 avtor: dmashina
Večina mojih misli ostaja v moji glavi… tolažim se s svojim novim najljubšim stavkom Talk is cheap, ampak svoj izbran okus za glasbo pa seveda moram deliti s svetom.
Glasbena inventura je v bistvu lestvica 30 najjačih mainstream komadov leta 2008. Upošteval sem dva kriterija… komad je moral biti izdan v letu 2008 oziroma je letos dosegel vrhunec popularnosti, drugi kriterij pa je bil, da je na lestvici lahko samo en komad enega izvajalca, z izjemo fičeringov. Ker ne bi rad preveč spamal in ker sem se prepozno spomnil, ne bom postal po en komad na dan. Ipak je veseli december in decembrski happy hour velja tudi za moje soundtracke.
Torej…
30 Ladyhawke- Paris is Burning
Komad bi si mogoče zaslužil višjo pozicijo, a je album popolno razočaranje.
29 Jack White & Alicia Keys - Another Way to Die
Dobra mi je nenavadna kombinacija. Bond themes je svoj glasbeni žanr kot je tudi sam Bond filmski žanr. Zaradi tega ga je težko primerjati z ostalimi komadi istih izvajalcev, v tako ozkem žanru pa so nemogoči tudi kakršnikoli presežki. V bistvu je le redkim izvajalcem Bondovih komadov uspelo ohraniti lasten glasbeni ego oziroma da je komad, ki so ga posneli za film enako njihov kot je Bondov. Na zadnje je to uspelo Madonni z Die Another Day, a ravno zaradi tega ker je komad preveč Madonnin ni bil najbolje sprejet. Another Way to Die je izrazito bondovski in prav nič Alicin ali Jackov. Enako je bilo z Duran Duran, a-Ha, Sheryl Crow in Garbage.
28 Janet Jackson – Feedback
Zame še vedno eden najboljših komadov Janet Jackson vseh časov, a kaj ko ljudi ne zanima več kaj ima za povedat. Res škoda. Sem upal, da je Feedback znanilec njenega come backa Mariah style.
27 Rihanna - Disturbia
Čeprav je ima svet poln kurac, bejba še kar naprej izdaja single. Good Girl Gone Bad jih je rodil 7! Umbrelli ali Don’t Stop the Music ne seže niti do kolen, a še vedno eden boljših pop izdelkov leta. Zdaj pa naj gre na počitnice.
26 Danity Kane - Damaged
Danity Kane so očitno nadomeščale Pussycat Dolls, ko so le-te bile na “kreativnem” dopustu oziroma so namesto njih snemali njihove komade. Damaged prav zaudarja po Pussycat Dolls. Kar niti ni nujno slaba stvar. Zraven tega so še tak old school girl band. They don’t make ‘em like they used to! sigh
Jutri naslednjih pet. Mešanica rocka in dancea in najmanj komercialen komad med vsemi 30imi. Za konec pa še Nagradno vprašanje: Kdo bo številka 1? Nagradna igra traja do dneva pred objavo Top 5, zmagovalec pa zraven prestižnega naziva ‘You Know Me Better Than I Know Myself’ dobi jegra ali poljubni štamperl žganega ob prvi priliki.
Permalink
7.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, Težkokategorniki, brezfotk, morning sickness, rants+raves, šejkanje ob 02:11 avtor: dmashina
…in si to tudi priznal. Danes, na dan evropskih MTV nagrad. 30 Seconds to Mars? Tokio Hotel? Katy Perry? In zraven Paul McCartney? Ne razumem. Res ne. Imam jih na sumu, da je bil Paul McCartney tam za comic relief in ne zato, da se mu izkaže spoštovanje. Enako Rick Astley kot zmagovalec Best Act Ever. Groteskno. Kanala, ki v tako groteskni kategoriji spaca tako groteskno kombinacijo nominirancev, človek pač ne more jemati resno.
MTV je verjetno še naprej generator globalnega glasbenega okusa, sam pa sem očitno že nekaj časa izven starostne skupine, na katero MTV (poskuša) vpliva(ti). Zame se MTV sploh več ne trudi. Kar je za nekoga, ki je odraščal ob MTVju, šok.
O MTV sem že pisal tukaj, ko sem govoril o tem kako sem ob MTVju gor zrasel, in tukaj, ob lanskih MTV VMAs. V nobenem primeru nisem bil najbolj prijazen in sem se predvsem spraševal kaj se je zgodilo z MTVjem kot sem ga poznal včasih.
Danes sem se spraševal če se je MTV sploh spremenil in ali se nisem mogoče spremenil jaz. “Spremenil” mišljeno kot “odrasel”.? Že nekaj let se ob podelitvah MTV nagrad ne zabavam več, zelo redko ga tudi uporabljam za zvočno kuliso. MTV je kot dopoldansko zvočno kuliso zamenjal VH1, ki je, kako ironično, namenjen “tistim malo starejšim”. I hate being “tisti malo starejši.” Zdaj je za mano kr ena svoja generacija, s čisto svojim načinom razmišljanja, ki ga jaz pač ne štekam. Pri svojih 28 letih (gulp) se imam še vedno za svinjsko mladega in prilično smrkavega, a vseeno sem za določene stvari prestar in se v več stvareh strinjam s “tastarimi” kot pa npr. z študentarijo, ki mi je s svojim jokanjem kako “ne bo več za kapučin” prav dosadna in nedorasla resničnemu svetu. A to pomeni, da postajam grumpy old man? Al pa ni nič narobe s tem, da z 10 let mlajšimi nimam nič kaj skupnega? Mogoče pa gre v osnovi samo za foušijo. Svet ni več moja last oziroma se ne vrti okrog tebe tako kot se takrat, ko jih imaš 20. Recimo.
MTV je na moj glasbeni okus vplival enako kot vpliva na okus zdajšnje MTV generacije. Tudi takrat so obstajali bandi, ki so bili precej boljši kot aktualna MTV ponudba, a sem jih (smo jih) gladko ignorirali. Tako kot zdaj. Čeprav bi se o vplivu MTVja verjetno dalo debatirati. V 90ih je bila glasbena ponudba precej manjša kot zdaj oziroma kul glasba ni bila tako široko dostopna kot je zdaj oziroma MTV ni imel toliko konkurence kot je ima v tem desetletju. Tisočletju! V obrambo meni in moji generaciji zakaj je včasih bilo OK, če si podlegel MTVju, za zdajšnje generacije pa ni več opravičila. 
Dan, ko fant postane moški in preraste MTV je potrebno primerno obeležiti. MTV bom protestno vrgel iz speed dial na daljincu. Kaj ga bo zamenjalo v prestižni lestvici je še stvar dogovora. Nagibam se h Golica TV. Po mojih izračunih bom čez 10, 15 let prerasel tudi VH1, Golica pa bo vse kar mi je ostalo. To bi bil samo korak naprej. Narodnozabavno glasbo sovražim samo še občasno in jo jemljem kot povsem legitimen glasbeni žanr. Ne poslušam in ne konzumiram, a toleriram in se ne posmehujem. Da tega, kako ne zavijam z očmi, ko jo slišim ob nedeljskem kosilu, sploh ne omenjam. Iz čisto estetskih in organizacijskih razlogov bi ful lepo zgledalo, če bi v televizijskem Top 9 SLO1 in SLO2 sledila še SLO3… A od tistih 10+ kanalov še največ gledam CNN in Eurosport. CNNa ne bo dovolil zaveden in ponosen FDVjevec v meni, ki pravi, da je CNN smrt za svobodno razmišljajoče posameznike, Eurosport pa ni sprejemljiv za tisto screaming queen, ki včasih naseli moje telo. Težko bo. Težko. Top 9 je v prvi vrsti stvar prestiža.
PS: Prav nesramno naključje je hotelo, da se MTVju odpovem ravno na dan, ko na njem po zobeh vlačijo Ireno. Krivim Pereza, ki je bil tam. Simpatična multijezična komentatorka se je ni mogla spomniti sama od sebe, ko pa ne ve niti tega, DA SE MED GLASBENIMI NASTOPI NE GOVORI!
Permalink
2.11.2008
Objavljeno v Nostalgija, rants+raves, soundtrack, šejkanje ob 03:03 avtor: dmashina
Prvi novemberski dan je včasih bil moj najmanj priljubljen dan v letu. Predvsem zato, ker sem bil praktično prisiljen početi stvari, ki jih drugače ne bi. Odkar pa se obiskovanje grobov od mene ne zahteva več, pa je postal moj najljubši slovenski praznik. Obožujem praznike, nad katerimi je popularno vihati nos.
Dan spomina na mrtve je slovenska posebnost. Po mojih podatkih nikjer drugje v Evropi ne izvajajo takega cirkusa okrog Dneva mrtvih kot ga pri nas. Tako popularen pa je ratal šele takrat, ko so katoliške Vse svete komunajzarji preimenovali v Dan mrtvih. Uspeh je bil neizbežen. Spomin na mrtve je edina stvar o kateri so se rdeči in črni strinjali. Spomin mora živeti. Zelo cenim izvirnost komunističnega poimenovanja- Dan mrtvih. Tako… brutalno. In srhljivo na nek način. V angleščini zveni kot naslov kakšne poceni grozljivke. In glej ga zlomka…
Pri praznikih mi je najbolj všeč poudarjena obrednost. Zato tudi obožujem Marijino vnebovzetje. Dan mrtvih pa je poseben, ker so obredi, ki spadajo zraven, enako katarzični tako za versko blazne kot za kobajagi zagrizene ateiste. Obred, ki združuje, je predpogoj za vsak uspešen praznik. Zato sta Dan državnosti in Dan samostojnosti v prvi vrsti še vedno samo dela prosta dneva in ne tazaresna praznika, ki bi služila temu čemur so prazniki namenjeni… državni prazniki dvigovanju nacionalne zavesti, 1. november spominu na mrtve. K prvonovemberskim ceremonijam poleg najlepših ikeban in največjega števila sveč, spadajo tudi krzneni plašči, kolektivno zmrzovanje in sorodniki, ki postavljajo neumna vprašanja. Cel žur. Žur, ki jih pokojni prej nikoli niso prirejali. Če pa so že, se nikoli ni pojavilo toliko ljudi.
Popularno, prevladujoče in povsem dolgočasno mnenje je, da mora spomin na mrtve živeti vse leto. Kar je sicer res, a predvsem služi kot izgovor za lenobo. A tudi mrtvi si zaslužijo en dan, ko se spomin na njih manifestira na kar se da pompozen način, na prvih straneh časopisov in kot prvi in glavni prispevek TV dnevnika.
Pri 1. novembru pa gre tudi za kolektivni spomin na mrtve, česar pri vsakodnevnem spominjanju na mrtve ni. Pokojnih se spomnimo slučajno, po asociacijah. Tako se jaz na starega fotra, ki sem se ga sicer strašansko bal, ker je sovražil ves svet, spomnim vsakič ko pijem kavo iz ene prav posebne šalce, ki niti ni bila njegova, ampak enkrat je slučajno iz nje čaj pil.
Permalink
18.09.2008
Objavljeno v Politika, Slovenija, šejkanje ob 20:17 avtor: dmashina
Na podlagi česa paktirata SLS in SMS? RTV Slovenija ima na svoji strani krasno aplikacijo, ki ti pomaga odkriti katera stranka se najbolj strinja z vami. Prišel sem do šokantnega rezultata:
Že to je bil dovolj velik šok, da na prvem mestu ni katera od strank levega trojčka, ampak SMS, stranka, ki je nihče nikoli ni jemal resno. Ampak OK… stranka ni samo vsota njenih stališč. Tudi jaz bi včasih Hrvate najraje trikrat okrog kepe, pa zaradi tega še ne bom volil Jelinčiča. Drugi (mini) šok pa je bil, da je SLS, stranka, s katero SMS nastopa na letošnjih volitvah, na lestvici ujemanja povsem zadnja. Ko sem preveril odgovore obeh strank na vprašanja, zastavljena v testu, mi je bilo še manj jasno. Je za SMS vstop v parlament res tako pomemben, da se združuje s stranko, s katero očitno nima prav nič skupnega? Da nimata ravno veliko skupnega ugotoviš tudi, če preletiš njune odgovore na vprašanja, zastavljena v testu.
Oziroma, nekaj pa le imata skupnega… ena je bolj oportunistična od druge. V primerjavi z njima ostale stranke izpadejo kot da jim res ni vseeno za to državo.
Permalink
21.08.2008
Objavljeno v šejkanje ob 22:36 avtor: dmashina
Po tejle sliki,…
…oziroma pogledu Lucije Polavder ob koncu dvoboja za bronasto medaljo, si bom najbolj zapomnil letošnje olimpijske igre. Pogled, ki bi ga najlažje opisal kot pogled najstnika, ki je pravkar izgubil nedolžnost. Neprecenljivo. Efekt je še večji, če isto sliko pokažemo hkrati s tisto, na kateri vidimo debelušno Japonko, ki našo Luco skoraj zadavi.
Luca je moja najljubša olimpijka. Na vseh promocijskih fotkah in tudi na otvoritvi je bila v prvi vrsti in bila je edina, ki sem jo prepoznal. Jaz bi jo imel za sestro. Je poosebljena All Slovenian Girl. Pridna, marljiva, z jasnim ciljem, prijazna, skromna, nič bahava, nezakomplicirana. Najmanjša v najtežji kategoriji, a svoje prednosti proti nasprotnicam zna spretno izkoristiti. Slovenija bi se morala zgledovati po njej. Luci posvečam spodnji komad:
Olimpijske igre bolj kot katerokoli drugo športno tekmovanje iz tekmovalcev izvabijo skrajna čustva. Zmaga je najbolj sladka, poraz najbolj boleč, razočaranje najbolj grenko. Drugi ekstrem (za ilustracijo):
sigh
Permalink
19.08.2008
Objavljeno v Glasba, rants+raves, šejkanje ob 22:42 avtor: dmashina
Katy Perry kissed a girl and liked it! Vesel zanjo.
Čez pet let, ko bodo njene koncerte še vedno obiskovali izključno samo zato, da slišijo ta komad, ji bo žal, da se je s tem bahala. Meredith Brooks se bo strinjala z mano.
Meredith Brooks je v osnovi kredibilna glasbenica, ki ji je en sam komad uničil kariero. Tako kot Bitch ima tudi I Kissed a Girl velik potencial, da iz Katy Perry naredi One Hit Wonder. Ne predstavljam si, da bi jo po tem komadu sploh lahko resno jemali. Svet pač ne potrebuje še ene attention whore. Exibit #2:
You see my point? Ona pač ni Lily Allen. Fuck you very much.
Permalink
